Gladiator je zgodba o najstniku Tommyju Rileyju (James Marshall v svoji prvi in dosedaj žal tudi zadnji glavni vlogi), ki se z globoko zadolženim očetom preseli iz ugledne soseske v revno četrt, kjer prevladujejo revščina, rasizem in revščina. V želji, da bi očeta odrešil dolgov in hkrati preživel, se mladenič znajde v svetu ilegalnih boksarskih spopadov, kjer se zelo hitro povzpne med zvezdnike v ringu, stvari pa se zapletejo, ko se mora Tommy na neki točki spopasti s svojim dobrim prijateljem (Cuba Gooding Jr.) in zadovoljiti pohlepne apetite karizmatičnega organizatorja spopadov (Brian Dennehy), ki mu je malo mar za varnost svojih “klientov” in ima v očeh zgolj dobiček. Gladiator je klasični filmski produkt 90. let, kjer stil prevladuje nad vsebino; film prepleta elemente športne akcije in socialne drame, četudi je slednje v filmu zgolj za vzorec in je praktično nepomembna; film namreč najbolj zasije znotraj ringa, kjer postreže z izredno prepričljivimi prizori boksarskih spopadov, ki so polni znoja in krvi, zavoljo spretne montaže in dramatične glasbe pa gledalec občuti težko vsakega udarca, ki prileti v smer likov. Enako prepričljive so tudi igralske predstave tako Marshalla kot Dennehyja (slednji se še posebej počuti doma, saj znova igra vlogo ciničnega hudobca), medtem ko je Gooding Jr. nekoliko v ozadju in posledično zaradi tega prijateljstvo med glavnima junakoma izpade precej generično in neraziskano, kar je precejšnja težava, saj to predstavlja osrednji konflikt druge polovice filma. Nasploh se zdi, da bi Gladiator lahko imel bolj razvito zgodbo in like, vendar pa je navkljub temu povsem vzdušna in kratkočasna akcijska drama, ki se močno zanaša na temačno atmosfero in prikaza brutalnosti ilegalnih boksarskih borb. Spodobno, četudi pozabljivo razvedrilo.

Režiserja Michael Bay in Ronald Emmerich sta že skoraj dve desetletji tarči ljubiteljev filma, ki se obešnjaško norčujejo iz njunih zastarelih akcijskih skropucal (sicer upravičeno, saj se je med leti 1990 in 2024 na področju akcijskega filma ogromno spremenilo, tega pa dvojec nikoli ni bil pripravljen sprejeti), toda dejstvo je, da sta bila nekoč nepremagljiva kralja čezlužniškega akcijskega filma, brez katerih bi bilo marsikatero poletje pusto in dolgočasno. In eden od filmov, brez katerih si 90. leta ne bi mogli predstavljati, je Bayjeva ekstravaganca Bad Boys, akcijska “buddy-buddy” komedija, postavljena v vroči Miami, kjer sta policijska sodelavca Marcus in Mike postavljena pred težko nalogo; v zgolj treh dneh morata najti pošiljko ukradenih mamil, pri tem pa se zapleteta v preiskavo umora in zaščito edine priče zločina. Bad Boys vsebuje značilno formulo filmov, ki se zanašajo na tovariško kemijo med dvema posameznikoma, ki sta si osebnostno popolnoma nasprotna; Marcus je družinski človek, medtem ko je Mike zaprisežen samec in ženskar, oba pa morata združiti moči za uspešno razrešitev težav, ki ju obkrožajo. Bayju se pozna kariera režiserja videospotov, še posebej zaradi hitrega tempa, vrtoglavih akcijskih prizorov, atraktivne vizualne podobe sončnega Miamija ter privlačnega izbora glasbe, žal pa ob tem prinaša tudi plitko in predvidljivo zgodbo z večinoma površinskimi liki in nepretresljivimi preobrati. Razumljivo pa je, da sta glavni adut filma njuna simpatično obešnjaška osrednja lika, ki ju razigrano odigrata tedaj vzpenjajoča zvezdnika Will Smith in Martin Lawrence, katerih kemija ohranja film nad povprečjem tudi v najšibkejših trenutkih. Nasploh je Bad Boys kratkočasna akcijska komedija za neškodljiv izklop možganov, za kaj več pa je Bay napačen naslov.