“Nadaljevanja so neizogibna!” dahne nekdo v nadaljevanju orjaškega hita Scream, zraven pa še doda: In nadaljevanja so ponavadi zanič.” Kultni slasher, ki je leta 1996 s prefinjeno režijo Wesa Cravena in zvitim metascenarijem Kevina Williamsona obrnil žanrska pravila na glavo in navidez klišejsko zgodbo o devici, ki jo preganja zamaskirani morilec, preoblikoval v subtilno satiro, ob kateri gledalec kriči od groze in smeha. Scream 2 spremlja glavno junakinjo Sidney (Neve Campbell) dve leti po dogodkih iz prvega dela; sedaj je študentka dramske igre, v urejeni zvezi z novim fantom, po njeni izkušnji z masakrom v rojstnem mestu Woodsboro pa so v Hollywoodu posneli film Stab, na premieri katerega pa znova udari zamaskirani morilec, ki začne kmalu sejati strah in grozo po kampusu. Scream 2 tokrat usmerja svojo pozornost v ironično parodiranje filmskih nadaljevanj in kako ta zaradi pehanja po hitrem dobičku ustvarijo in če je predhodnik te satirične podtone uspel domiselno vkomponirati v napeto dirko s časom, je njegovo nadaljevanje zgolj napol uspešno. Zgodba sama po sebi ni slaba in postreže z nekaj napetimi trenutki, toda kot celota ne uspe niti približno tako močno zagrabiti kot predhodnik, še posebej po zaslugi novih likov, ki so preveč dolgočasni, pusti in neizraziti, da bi lahko pustili trajnejši vtis pri gledalcu. Tu so seveda tudi povratniki (Campbell, Courtney Cox, Jamie Kennedy in David Arquette), katere je znova veselje gledati, pa še to zaradi tega, ker jih poznamo od prej, med dodatne pluse pa lahko štejemo tudi nekatere zabavne akcijske prizore ter subtilne in zabavne poklone vplivnosti prvega dela. Zunaj tega pa je Scream 2 rahlo generičen film, ki postreže z nerazvitim končnim preobratom ter zgodbo, ki nikoli ne postane dovolj zanimiva, da bi ponovila uspeh prvega dela.

Scott Thompson, bolj znan po umetniškem imenu Carrot Top, je bil eden najbolj čudaških in (pričakovano) priljubljenjih komikov 90. let, saj so njegovi nastopi temeljili na razkazovanju čudaških (in povečini nepraktičnih) pripomočkov. Njegova skoraj surrealna stand-up rutina je prepričala kravatarje v Hollywoodu, ki so skušali unovčiti komikovo priljubljenostjo s filmom Chairman of the Board. Investicija se je izkazala za usodno napako, saj je film neslavno pogorel tako pri kritikih kot gledalcih (film je stal sedem milijonov dolarjev, povrnil pa je skromnih 300 tisoč), posledično pa je tudi Topova kariera skrenila v slepo ulico, kar pa je – pa naj se to sliši še tako hudobno – edino pravilno. Topova zmagovalna formula razkazovanja čudnih izumov je namreč dobro funkcionirala kot nekajminutni skeč, nikakor pa njegova prezenca in smisel za humor nista bila dovolj močna za celovečerni film. Rezultat tega je razvlečeni, dolgočasni, imbecilni in nedomiselni izgovor za film, ki združuje vse najslabše elemente komedij iz 90. let; debilne in ponavljajoče šale, kartonski liki brez osebnosti, za lase privlečena in obupno predvidljiva zgodba ter nakopičena zbirka klišejev, katerih se je občinstvo naveličalo že v času izida pričujočega filma. Ne pomaga niti to, da je Top precej slab igralec z neobstoječo karizmo in smislom za humor, ki nerodno skače med otročjimi debilizmi in vulgarnimi šalami za odrasle. Chairman of the Board je tudi eden od tistih filmov, ki se oklepa ponavljajočega zapleta o totalnem tepcu, ki po spletu neumnih naključij postane junak in si za trofejo vzame lepo žensko (Courtney Thorne-Smith, ki je zaradi tega filma zapustila izredno popularno žajfnico Melrose Place in odločitev zelo hitro obžalovala), medtem ko gledalci nimamo posebnega razloga, da bi nam moralo biti mar za osrednji ali katerikoli drug lik v filmu. Chairman of the Board je resnično obupen film, ki ne bi smel obstajati.