Zakaj posneti nadaljevanje filmov, ki ne potrebujejo nadaljevanj? To je večno vprašanje, ki spremlja tovarno sedme umetnosti Hollywood že od njenega nastanka naprej in četudi se zdi, da so nepotrebna nadaljevanja trend zgolj v zadnjih letih, temu ni tako; Blues Brothers 2000 predstavlja nadaljevanje kultne komedije in enega najboljših filmov iz 80. let The Blues Brothers in vsaj na prvi pogled se zdi, da so vsi elementi formule uspeha na mestu. Z izjemo pokojnega komika Johna Belushija se večina ekipa vrne nazaj v staro sedlo; Dan Aykroyd in John Landis sta film (znova) spisala, Landis (znova) režiral in film ohranja svoj zaščitnik znak prepletanja popkulturnih referenc, pokojnege Belushija pa “nadomesti” prav tako odlični komični igralec John Goodman. Zakaj je potemtakem Blues Brothers 2000 ne zgolj slab film, ampak celotno sramotno eksplotacijski in zombijevski dolgčas, nevreden tega, da se ga sploh omenja v zvezi s slavnim predhodnikom? Težko je reči, kaj točno je šlo narobe, toda pričujoči film izgleda kot produkt amaterskim komikov, ki se (pre)močno trudijo posnemati dvojec Blues Brothers, vendar hkrati ne razumejo, kako ponujen potencial spraviti v koherentno in duhovit gledalsko izkušnjo. Seznam težav, s katerimi se Blues Brothers 2000 sooča, je enakovreden s številom razbitih policijskih avtomobilov v prvem delu; nesmiselna zgodba, ki ne vodi nikamor, neatraktivne in dolgočasne pevske / plesne točke, povečini leseni igralski nastopi (z izjemo Goodmana, ki se morebiti celo preveč trudi za tako podpovprečen izdelek) ter šibak humor, ki se povečini zanaša na (tedaj) močno zastarele popkulturne reference in metafikcijska mežikanja v kamero, ki nas venomer opominjajo, da bi v času, ki ga namenjamo temu zmazko, lahko gledali kaj boljšega. Naprimer predhodnika, ki tudi po 40 desetletjih še vedno deluje duhovito, energično in domiselno. Čisto nasprotje mrtvila, ki ga imenujemo Blues Brothers 2000.

Biografska art drama Basquiat se je v zgodovino zapisala kot prvi film o ameriškem slikarju, ki ga je spisal in zrežiral slikar in sicer Julian Schnabel. Kot je že razvidno iz naslova, film prikazuje življenjske zgodbo avantgardega slikarja Jeana-Michela Basquiata (1960-1988), enega od ključnih predstavnikov postmodernistične likovne umetnosti, katera dela so bila v abstrakcijo zavita sporočila o grobi realnosti ameriških sanj; razkol med bogatimi in revnimi, rasna segregacija in prepreke, ki jih mora doseči umetnik pri realiziciji svoje vizije. Bil je tudi tesen sodelavec pionirja “pop arta” Andyja Warhola, za katerega so sicer mnogi menili, da je Basquiata zgolj izkoriščal in v njem videl kravo za molžo denarja, kar je posledično tudi vzpodbudilo Schnabela, da je posnel pričujoči film; v njem je namreč želel izpostaviti, da je med umetnikoma obstajalo tesno in iskreno prijateljstvo. In verjetno so ti osebni razlogi vodili do tega, da je Basquiat sicer kompetentno narejena in odlično odigrana (še posebej izvrsten je Jeffrey Wright v naslovni vlogi), vendar precej površinska in neraziskana biografija, ki na več mestih nerodno stopa na meji med žanrom življenjske zgodbe resnične osebe in eksperimentalnim art filmom. S prepletanjem različnih stilov ni seveda nič narobe, toda v primeru pričujočega filma se zdi, da Schnabel ni povsem uspešno obladoval pravo ravnovesje med enim in drugim; Basquiat se trudi biti preveč eksotičen, drugačene in unikaten, da pri tem žrtvuje najbolj pomembno vodilo vsake biografije in sicer informiranje gledalce o življenju in delu osrednjega lika. O Basquiatu sicer izvemo nekaj stvari, prav tako pa Schnabel izkaže ustrezno razumevanje njegove kompleksne umetnosti, vendar pa film venomer plava po površju in se nikoli ne poglobi v nobeno raven življenja slikarja (npr. o njegovi heroinski odvisnosti, ki ga je pripeljala do prezgodnje smrti pri komaj 28. letih, je v filmu povedanega zelo malo). Zmoti tudi to, da Schnabel v film zbasa za cel kup odličnih igralcev (David Bowie, Gary Oldman, Dennis Hopper, Christopher Walken, Willem Defoe, Courntey Love), ki pa ostajajo zgolj neizkoriščeni statisti in brez prezence, ki jim pritiče. Končni rezultat je biografska drama, ki bo gledalca zbolj bežno navdušila za Basquiatovo umetnost, za kakšen bolj poglobljen vpogled vanjo pa je bolje iskati kje drugje.