Do takšnih filmov, kot je poljska erotična romanca 365 Days: This Day, sicer nadaljevanje Netflixove uspešnice 365 Days, se je treba opredeliti z grenkim zavedanjem, da nimamo opravka s klasičnim filmom, ampak zgolj visokoproračunskim in razkošnim pornografskim filmom za razočarane gospodinje, ki skušajo svoj dolgočasni vsakdanjik popestriti s sanjarjenjem o posteljnih akrobacijah s postavnimi in nabildanimi hrusti. Zunaj tega tovrstni filmi nimajo kaj za ponuditi in 365 Days: This Day (mimogrede; naslov filma je popolnoma nesmiseln) tega niti ne skriva več; če je predhodnik postregel vsaj z minimalno zgodbo – pa četudi je bila ta skrajno neumna – ter peščico atraktivnih lokacij, je njegovo nadaljevanje dobesedno brez vsebine; prva ura filma namreč mine v znamenju ducata za lase privlečenih, slabo odigranih, dolgočasnih, teatralnih in s pogosto nevmesno glasbo pospremljenih prizorov seksa, medtem ko gledalci še vedno iščemo razloge, da bi nam za like in dogajanje pred našimi očmi moralo biti mar. Osednja lika ostaja nespremenjena; siciljanski gangster Massimo je še vedno posesiven, duševno moten in zaznamovan z nizkim IQ-jem, medtem ko je njegova žrtev / žena / muza Laura enako neumna in razvajena, njen edini konflikt v filmu pa je ta, da se dolgočasi zaradi pomanjkanja pravega dela. Do obeh likov gledalci ne čutimo ničesar, saj sta oba osebnostno prazna in zoprna, medtem ko je njuna “ljubezen” omejena zgolj na potešitev telesnih potreb, kakšne globje karakteristike pa ni moč pričakovati. 365 Days: This Day ni zgolj slab film, ki pogrne na skoraj vseh ravneh, ampak zgolj dve uri dolge pornografske smeti, ki naj bi bile namenjene ženskam, četudi so ženski liki v filmu pogosteje goli kot moški. Če film cilja na razočarane gospodinje v srednjih letih, jim vsaj naklonite pogled na zaobljene moške zadnjice, da bodo vsaj gledalke imele nekaj koristi od gledanja teh smeti.

Poljski erotični triler 365 Days se ponaša z oznako enega najbolj gledanih filmov na kanalu za pretočne vsebine Netflix, kar je po svoje pričakovana novica. Seks se prodaja in če smo že mislili, da je trilogija 50 Shades of Grey trčila ob kreativno dno t.i. pornografskih filmov za razočarane gospodinje, se je pričujoči film spustil še za nekaj stopenj nižje. Že sam zaplet filma je absurden; Massimo Torricelli je vodja vplivne sicilijanske mafijske družine, ki ugrabi mlado rusko dekle Lauro in ji da na voljo leto dni, da se zaljubi vanj. Pa vendar je situacija še bolj absurdna, ko je razkrito, zakaj je Massimo ugrabil Lauro; ker jo je videl na plaži pred petimi leti, ko je bil ustreljen s strani mafijskih rivalov in od takrat naprej jo obsedeno išče po vsem svetu. Ni povsem jasno, katera ženska bi pri zdravi pameti sploh poskušala vztrajati v takšnem toksičnem in sprevrženem razmerju, toda med glavnima junakoma se razvijo vroča afera in celo ljubezen (iz sicer nikoli docela pojasnjenih razlogov). Jasno je, da so ciljna publika filma tisti, ki jih v spolnosti vznemirjajo prepovedane stvari, toda 365 Days žgečkljivost zamenja za nekaj, kar spada bolj v žanr psiholoških trilerjev o narcističnih sociopatih, ki ženske dojemajo zgolj kot objekt. Še bolj problematično pa je to, da film dejanja Massima dojema kot morbidno strastno determinacijo, da bo storil vse za žensko, ki jo ljubi, čeprav bo vsakemu gledalcu slej ko prej jasno, da ima pred sabo izredno zoprnega in psihotičnega mačota ter čustveno šibko ter bebavo mlado žensko, ki ne razlikuje med ljubeznijo in potešitvijo spolnih potreb. A tudi kot erotični film se 365 Days sesuje v prah; seks scene so pospremljene s pogosto nevmesno glasbo in zaradi slabe igre ter že omenjenih zoprnih osrednjih likov gledalcev ne vzburjajo, ampak kvečjemu nasprotno. 365 Days je film, ki je izšel na vrhuncu epidemije koronavirusa, kar pojasni njegovo rekordno gledanost; če si zaprt med štiri stene in čakaš na konec epidemije, so tudi slabi pornografski filmi nekaj, kar ti prežene dolgčas.