Kaj bi storili, če se vam skrbno pripravljeni načrt ne izide tako, kot ste pričakovali? Alex, eden od glavnih junakov filma Road to Perth, se pripravlja, da bo zaprosil svoje dekle za roko in z njo odpotoval na počitnice v Avstralijo. Toda ko dekle njegovo snubitev zavrne, se razočarani Alex vseeno odpravi v deželo “tam spodaj” na brezciljno potovanje in po naključju naleti na mlado dekle Ronnie, ki s seboj nosi žaro svojega pokojnega očeta, katerega bi rada raztresila na poti do mesta Perth. Dvojica po spletu okoliščin obtiči skupaj na nepredvidljivem potovanju skozi avstralsko divjino med Melbournom in Perthom, pri tem pa se med njima sprva rodi tiho prijateljstvo in hkrati tudi ljubezen. Okvirni zaplet filma se zdi kot podlaga za predvidljivo romantično dramo o dveh osamljenih dušah, ki ju naključje in čudovita narava Avstralije poveže ne zgolj v ljubezenski odnos, ampak jima hkrati ponudita tudi refleksijo lastnih življenj in možnosti iskanja novih začetkov. In ne bomo lagali, če rečemo, da je Road to Perth film, ki smo ga videli že večkrat; kombinacija romantične drame in melanholičnega filma ceste, ki se zanaša na všečnost osrednjih likov in njuno medsebojno kemijo, hkrati pa želi gledalcu spočiti oči na prelepih podobah avstralske divjine. Je s tem že znanim pristopom kaj narobe? Ne nujno, še posebej, če filmu uspe predstaviti glavna junaka, s katerim se gledalec lahko poistoveti in med njima vzpostavi pristen odnos, hkrati pa izdelek prepriča z minimalistično, vendar privlačno fotografijo ter prizemljenim pristopom do tematik izgubljene ljubezni, razočaranja in prebolevanja izgube bližnjega. Te naloge film Road to Perth opravi z odliko, zato sta njegova predvidljivost ter nepretresljivost del šarma, ki ga zgodba nosi s seboj. Nenazadnje pa; v današnjem času, ko se zdi, da naš vsakdanjik krojijo hitrost, površinskost in plehkost, se zdi, da je mentalni počitek ob takšnih filmih, kot je Road to Perth, pravi balzam.

Filmski režiser Malcolm in njegovo dekle Marie se po uspešni premieri njegovega filma pozno ponoči vrneta domov in po začetnem proslavljanju uspešnega večera ter čakanju na prve kritike med parom izbruhne konflikt; Marie je jezna, ker jo je Malcolm v zahvalnem govoru pozabil omeniti, medtem ko Malcolma dajejo frustracije zaradi kritikov, ki skušajo njegovo umetniško izražanje na vsak način spolitizirati. Romantična drama Malcolm & Marie, sicer eden prvih filmov, ki je bil v celoti posnet v času pandemije koronavirusa, je minimalistično usmerjen in ekonomičen film, ki se zadovolji s preprostim konceptom dveh likov, “ujetih” na eni lokaciji, kjer ne moreta pobegniti drug pred drugim in sta tako prisiljena k soočenju s samim seboj, kar pričakovano vodi v psihološko poglobljen konflikt. A kar je pri tretjem celovečercu Sama Levinsona tako fascinantno, je to, da razbija okvirje intimne drame o razbitih razmerjih, zamolčanih zamerah ter posledicah verbalnega nasilja in se dotika precej občutljive problematike težavnega položaja temnopoltih umetnikov v filmski industriji in kako predvsem filmski kritiki s svojimi samopravičniškimi nagoni ter neprestanimi politiziranji dušijo ustvarjalnost ter ustvarjalcem omogočajo možnost neodvisnega izražanja. Da je film naletel na mešane odzive kritikov, tako ni presenetljivo, saj se na več mestih s simpatičnimi monologi satirično roga njihovi pretencioznosti ter egocentričnosti. A da ne bo pomote; Malcolm & Marie je v prvi vrsti še vedno romantični film o majavem odnosu med filmarjem, ki mu je uspel veliki met, vendar tega ne zna obvladovati in njegovim dekletom, ki se počuti povsem odrinjeno, pa četudi je Malcolmov film preslikava njenega boja z odvisnostjo od mamil. Kadar govorimo o filmih, kjer nastopa zelo malo igralcev, je pomembno, da so izbranci pred kamero dovolj talentirani, da obdržijo gledalčevo pozornost vse do odjavne špice in pričujoči film to nalogo opravi z odliko. John David Washington in Zendaya sta v svojih vlogah odlična, zaradi spretno spisanih dialogov, ki so enako vulgarni, duhoviti in že kar kruto realistični, pa brez težav peljeta film vse do ciljne črte z obvezno emocionalno katarzo. Levinson se medtem s čudovito črno-belo fotografijo in seksi soundtrackom pokloni zgodnjim filmskih klasikam Johna Cassavetesa in tako ustvari zbadljivo, fascinantno in čustveno karakterno študijo, ki jo lahko analiziramo kot stanje duha filmske industrije ali kot preprosto zgodbo o razmerju, ki bo zaradi neizrečenih besed vsak čas razpadlo. Če niste oboževalec dialoških dram, vas bo film morebiti utrujal, toda navkljub temu je Malcolm & Marie izredno gledljiv in prepričljiv film, ki zna božati kot tudi zbadati.