Navkljub veliki popularnosti žanra je kvalitetne erotične trilerje za odrasle resnično težko najti. Govora je o filmih, ki se ne naslanjajo zgolj na ceneno eksplotacijo golote, ampak za seboj nosijo tudi vse ostale elemente, potrebne za kvaliteten izdelek. Na srečo je Adrian Lyne na tem področju mojster, kar je nenazadnje že dokazal z enako seksi kot tudi nevarnim Fatal Attraction, podobno formulo uspeha pa je želel replicirati z nekoliko bolj prizemljenim, a še vedno temačnim trilerjem Unfaithful. Zgodba filma je dokaj preprosta in na ravni čistega klišeja; dolgočasnega zakonskega življenja naveličana ženska srednjih let si privošči skok čez plot z revnim slikarjem in kot je moč pričakovati, njuna bežna romanca sčasoma preraste v obsedenost ter popoln kolaps vsega, kar je glavni junakinji v življenju največ pomenilo. Film se na vsebinski ravni resda ne more pohvaliti z izvirnostjo in na nobeni točki ne doseže vrhunskosti tega, kar je Lyne zmožen realizirati v svojih najboljših izdelkih, toda to niti slučajno ne pomeni, da je Unfaithful film, vreden odpisa. Pravzaprav je po svoje fascinantno, da film s tako predvidljivim zapletom gledalca nemudoma zagrabi in ne spusti iz svojega objema vse do zadnje sekunde, pa četudi bo večkrat uganil, v katero smer se zgodba nagiba. Tisto, kar pričujoči film dviga nad povprečje, je predvsem izvrstna igra Diane Lane v glavni vlogi, ki zna biti enako očarljiva kot tudi fatalna, osvežujoče pa je tudi v žanru erotike videti ženski lik, ki ni izumetničega seks bomba, ampak ženska, s katero se lahko vsakdo poistoveti in ravno to jo dela še bolj privlačno in zapeljivo. Lik Lanove je preprosta vsakdanja ženska, ki se ji zgodijo povsem verjetne stvari in tudi njene odločitve so nekaj, kar gledalca zlahka razume (ne pa nujno sprejema). Odlična sta tudi Richard Gere kot dobrosrčen, a dolgočasen mož ter Olivier Martinez kot ljubimec, ki pridobi ravno dovolj globine, da ne izpade preveč pust in enodimenzionalen. Unfaithful je tako kompetentno narejen romantični triler za odrasle, ki dviga temperaturo v prostoru in to doseže brez cenenosti in eksplotacijskih trikov.

Romantična komična drama Life In a Year za Slovenijo predstavlja prav poseben dosežek, saj gre za prvi hollywoodski film, ki ga je režiral Slovenec in sicer Mitja Okorn. Filmarju, ki je svojo kariero začel v naši domovini z gverilskim hitom Tu pa tam in potem zaslovel na Poljskem z romantičnimi komedijami, je tokrat uspel velik skok čez lužo, kar je zavidanja vreden uspeh. A če si Okorn želi, da bi ga v Hollywoodu jemali resno, bo moral svoj talent nameniti kakšnim boljšim projektom kot je tale obupno razvlečena, dolgočasna, sterilna in lenobno predvidljiva romanca z vsiljeno tragičnim zapletom o fantu iz premožne družine, ki se zaljubi v revno uporniško dekle (ker tega res nismo videli v skoraj vsaki romanci pod soncem) in ji skuša pričarati najboljše leto v njenem življenju, saj je hkrati tudi njeno zadnje; ona namreč umira za rakom. Romanca se sicer lahko pohvali s pozitivnim sporočilom o tem, da življenja ne moremo načrtovati do zadnje malenkosti, saj nas slej ko prej dohiti kruta resničnost (v tem primeru; rak), toda izvedba filma je pod vsakim nivojem. Zatakne se že pri glavnih junakih, ki sta osebnostno dolgočasna in na ravni karikaturnih likov iz tretjerazrednih mehiških limonad, ne pomaga pa niti to, da v glavnih vlogah nastopata Jaden Smith (nekdo bi moral njegovemu očetu, Willu Smithu že zdavnaj dopovedati, da igranje morebiti ni pravi poklic zanj) in Cara Delevinge, med katerima ni prav nobene kemije, pa četudi je treba priznati, da se Delevingova trudi pokazati nekaj igralskega razpona. A glavna težava filma Life In a Year je ta, da uporabi praktično vsak obstoječ romantični kliše in že tako stokrat videno zgodbo naredi še bolj dolgočasno in preprosto prazno. Kot že rečeno; vse čestitke Okornu, da je uspel najti pot v Hollywood, toda za resničen uspeh bo moral pokazati bistveno več kot je v tem romantičnem dolgčasu.