Romantična drama Lost Girls & Love Hotels je film o osamljenosti in praznem hedonizmu, ki skuša ta zoprn občutek eksistencialne praznine vsaj za silo zakrpati. Zato ni presenetljivo, da se film odvija v orjaškem urbanem labirintu ulic japonske prestolnice Tokio, kjer je vsak človek nepomembna in majhna entiteta z nešteto maskami, pod katerimi skriva svojo pravo, nečedno identiteto. Ena od teh je tudi glavna junakinja filma, osamljena in življenja naveličana Margaret (ena od najboljših predstav Alexandre Daddario); ta je podnevi zaposlena kot inštruktorica angleškega jezika, ponoči pa tava po tokijskih ulicah in se zateka k popivanju in priložnostnemu grobemu seksu. Prva polovica filma se osredotoča grobemu prikazu Margaretinega praznega vsakdanjika; priča smo mnogim tihim in simbolističnim prizorom z vizualno estetiko Refnove mojstrovine Only God Forgives, odsotnost glasbe in melodramatičnih zasukov pa poskrbijo, da temačno in depresivno vzdušje nikoli ne postane preveč hollywoodsko izumetničneo. Lahko bi rekli, da je Lost Girls & Hotels najbolj prepričljiv kot atmosferična urbana drama o praznih ljudeh, ki skušajo nekaj najti, vendar sami nimajo pojma, kaj. Žal pa film krepko pogrne ko bi moral predstaviti zanimivo zgodbo; tu je sicer prisoten okvirni zaplet, ko se Margaret spusti v razmerje s sicer zaročenim gangsterjem, vendar pa na tem mestu film začne izgubljati tla pod nogami. Ljubezenska zgodba, ki jo film želi prodati kot verodostojno in realistično kompleksno, ni pretirano zanimiva (tudi zaradi pomanjkanje kemije med igralcema) in večino časa brezciljno tava v prizadevanju, da bi gledalcu posredovala sporočilo, pa četudi je to zelo površinsko in slabo raziskano. Z drugimi besedami; Lost Girls & Love Hotels je prepričljiva atmoferična drama in toliko slabša karakterna študija, ob kateri na koncu čutimo ravno toliko kot večino fila čuti glavna junakinja; skoraj nič.

Kadar pride do prekinitve zveze, si pogosto želimo, da bi najraje izbrisali spomin na osebo, zaradi katere smo bili na tak ali drugačen način prizadeti. Ta koncept brisanja spominov je prisoten tudi v ZF romantični drami Eternal Sunshine of the Spotless Mind, ki je uporabljen tako metaforično kot tudi dobesedno; zadržani in vase zaprti Joel se namreč po koncu razmerja s svobodomiselno in impulzivo Clementine odloči s pomočjo posebnega medicinskega posega izbrisati vse spomine na bivše dekle, vendar pa kmalu postane jasno, da ta čustveno močan in zapleten proces terja svoj davek. Scenarist Charlie Kaufman in režiser Michael Gondry gledalca povabita na humorno, vznemirljivo in surrealno potovanje skozi spomine glavnih junakov, še posebej Joela, ki je prepričan, da bo na tak način lažje prebolel izgubo, zaradi katere ne najde več smisla življenja. A navkljub ZF ozadju ter neuresničljivi tehnologiji je Eternal Sunshone of the Spotless Mind v prvi vrsti ganljiva romantična drama o zapletenosti človeških odnosov in kako ljudje skušamo rešiti samega sebe na napačne načine. Seveda pa film ob tem ne pozabi poudariti, kako močni in trmoglavi so lahko spomini in da se iz njih lahko tudi kaj naučimo, če jih le ne vidimo kot sredstvo za prebujanje osebnih travm. Srčika filma se skriva v odlični igralski zasedbi, kjer najbolj preseneti Jim Carrey v svoji najbolj umirjeni oz. prizemljeni vlogi doslej; namesto zanj značilne teatralnosti in glumaštva je Carrey tokrat sam sebi popolno nasprotje, kar je za gledalca še posebej dobrodošla osvežitev. Carreyju ob strani stoji vedno karizmatična in ljubka Kate Winslet, med glavnima junakoma pa je izoblikovala prav posebna in po svoje nenavadna kemija. Eternal Sunshine of the Spotless Mind uspe skreirati ljubezensko zgodbo za odrasle oz. za tiste, ki žanra romantičnih dram ne marajo preveč, ker jim je ta preveč sentimentalen. Tokrat imamo opravka s filmom, ki se medsebojnih odnosov loteva na presenetljivo zrel način in brez enostavnih rešitev, kar je še posebej razvidno v dvoumnem sladko / grenkem koncu. Ali se bomo iz lastnih napak česa naučili ali pa smo ljudje zgolj obsojeni na brezciljno tavanje v krogu zmot in slabih izkušenj? Pričujoči film na to ne odgovori, vsekakor pa je že dovolj, da gledalca vzpodbudi k tehtnemu razmisleku o sebi in svojem življenju.