Angleška igralka Daisly Ridley je v zadnjih letih postala žrtev lastnega uspeha, kar je priznala tudi sama; potem, ko se je z vlogo bojevnice Rey v novi trilogiji filmov iz franšize Star Wars za kratek čas povzpela med filmske zvezdnice, sta medel sprejem lika s strani večine oboževalcev ter majava kvaliteta filmov povzročila, da si Ridleyjeva zunaj omenjenih filmov ni uspela zgraditi močne igralske kariere. Kar je velika škoda, saj gre za igralko z naravnim šarmom in toplino, kar močno pride do izraza z njenim nastopom v romantični komični drami z zavajajočim morbidnim naslovom Sometimes I Think About Dying; Ridleyjeva odigra osamljeno in vase zaprto Fran, ki večino dneva preživi v dolgočasni službi in se izogiba komunikaciji s sodelavci, ob prihodu domov pa leži v postelji in – kot razkriva naslov – pogosto razmišlja o smrti. Toda njen monoton vsakdanjik prekine prihod novega sodelavca Roberta (Dave Merheje), ki v njej prebudi globja čustva, česar pa si Fran ne upa priznati. Sometimes I Think About Dying je romantični film, ki sledi nekoliko zlajani žanrski formuli parčkanja nasprotij, ki se privlačijo, vendar je njegova odlika ta, da pri tem ostaja tih, minimalističen, poetičen in subtilen. Režiserka Rachel Lambert uspe z izvrstno kombinacijo realistične poetike zgodnjih filmov Jima Jarmuscha in surrealizma dostaviti toplo, ganljivo in duhovito zgodbo o premagovanju osamljenosti, sprejemanju ljubezni in soočanju z lastnimi strahovi, pri tem pa ne pristaja na sentimentalizem, za lase privlečene zaplete ter prisiljeno melodramo. Drugače povedano; Sometimes I Think About Dying je romantični film za tiste, ki romantičnih filmov ne marajo, še posebej, če se jim zdijo preveč skregani z realnostjo. Lambertin film je zasidran v resničnosti, zato se gledalec s prikazano zgodbo lažje poistoveti, pa četudi bo ob tem trčil ob manjše težave kot so premalo raziskan Franin lik (film nikoli ne pojasni izvora njenega obnašanja) ter na trenutke prepočasen tempo. Te šibkosti pa nikakor ne pokvarijo očarljivosti in topline, ki jo film prinaša gledalcu.

Pred ogledom surrealne romantične drame All of Us Strangers je potrebno vzeti v zakup dejstvo, da gre za film, kjer je meja med resničnostjo in fantazijo neobstoječa. “Realnost”, ki nam jo predstavlja pričujoči film, je abstraktna in v službi poetične odslikave razburkanega čustvenega doživljanja sveta osrednjega lika; Adam (Andrew Scott) je vase zaprt televizijski cenarist, ki živi v skoraj prazni londonski stolpnici in ga nekega večera preseneti obisk okajenega soseda Harryja (Paul Mescal), do katerega nemudoma začuti močno privlačnost. Dvojica se po začetnih negotovostih spusti v razmerje, kar vzpodbudi Adama, da obišče predmestno sosesko, v kateri je odraščal in naveže stik s svojima staršema. A ob pogledu na nenavadno starinsko hišo in njegova starša, ki sta skoraj istih let kot Adam, je razkrito, da sta oba umrla pred tridesetimi leti v prometni nesreči. All of Us Strangers je film, ki ambiciozno združuje elemente žanrov romantičnega in erotičnega filma, psihološke drame, družinskega filma in ZF meditacije o potovanju skozi čas, kar se sprva zdi zelo tvegana poteza, toda režiser in scenarist Andrew Haigh uspe s samozavestjo dostaviti ganljivo poetično pripoved, ki na domiseln in iskren način razgalja nekatera najbolj prvinska človekova občutja kot so osamljenost, krivda in prebolevanje izgube. Hkrati gre za film, ki se ne obremenjuje z logičnimi razlagami dogajanja in od gledalca pričakuje, da bo odštekane koncepte potovanja skozi čas in komuniciranja z umrlimi sprejemal kot nekaj, kar se v zgodi preprosto zgodi. Da gledalec na to ne pozabi, film poskrbi z vzdušno vizualno podobo, ki se oklepa širokih planov velikega sveta, v katerem je človek osamljena mravlja in surrealno atmosfero, ki je navkljub bizarnostim preveč očaljiva, da bi se jih lahko uprli. Film kakopak poganja igralski duo Scott in Mescal, ki je znova na vrhuncu, še posebej močno pohvalo si zasluži Scott s svojo močno emocionalno prezenco, medtem ko je Mescal morebiti rahlo neizkoriščen. All of Us Strangers je kakopak poseben film, ki ni primeren za vsakogar, še posebej zaradi nekonvencionalne pripovedne niti in počasnega tempa, toda če se mu prepustite, vas ob nastopu odjavne špice pričaka pristna čustvena katarza.