Zdi se, da zadnja leta klasični pristopi do romantičnih filmov niso več dovolj, zato se jih vse pogosteje skuša začiniti z žgečkljivosti ali pa kar neposredno vulgarnostjo. Seks se še vedno prodaja in Anyone but You je takšne vrste film; romantična komedija o dveh postavnih mladih (in družbeno privilegiranih) posameznikih, ki se sprva ljubita, potem sovražita in na koncu znova ljubita zgolj zato, ker drug do drugega čutita močno telesno privlačnost. Postavna Bea (Sidney Sweeney), študentka prava, ki želi študij obesiti na klin, naključno spozna postavnega finančnika Bena (Glen Powell), vendar po njunem prvem obetavnem zmenku pride do spora in kot je moč pričakovati. nekaj mesecev kasneje se dvojica znajde v Avstraliji na poroki njene sestre in njegove prijateljice. Po pričakovanjih se Bea in Ben sprva ne marata, četudi je gledalcu jasno, da se neustavljivo privlačita (četudi brez pravega razloga) in samo čaka, kdaj si bosta skočila v objem. Anyone but You je po normalnih kriterijih slab film; klišejski, osladen, plitek, predvidljiv in kričeče “belski”, kar pomeni, da smo gledalca znova priča zgodbi o privilegiranem 1% mladih in lepih belih ljudi, katerih edina skrb na tem svetu so urejene frizure, izklesani bicepsi in modna oblačila. Navkljub temu pa je glavna prednost filma ta, da se več kot očitno zaveda lastne plitkosti in se z njo niti noče preveč obremenjevati; vse svoje adute polaga v vseprisotno žgečkljivost in močan šarm tako Sweeneyjeve in Powella, hkrati pa gre v svoji osladnosti tako daleč, da film postane huronsko zabaven, četudi ne tam, kjer bi pričakovali. Drugače povedano; Anyone but You je navkljub vsem napakam še vedno presenetljivo kratkočasen, mestoma duhovit in neškodljiv romantični pofl brez trajne vrednosti. In včasih ni nič narobe s tem, če gledalec pošlje možgane na pašo.

V baru sedijo tri osebe; ženska in moški azijskega porekla in še en moški. Kdo so? Je ženska komu od moških žena ali sestra? Je kateri od moških z žensko povezan na prijateljski ali intimni ravni? Ta enako preprosta kot zapletena vprašanja zastavi romantična drama Past Lives, sicer režijski prvenec Celine Song, ki navkljub oznaki romantično v prvo vrsto postavlja trdno vez med nekdanjima prijateljema, ki se po več letih odsotnosti znova srečata in poskušata ugotoviti, kam ju je življenje pripeljalo. To sta Na Young in Hae Sung, ki skupaj odraščata v Južni Koreji, dokler se njena družina ne odloči emigrirati v Ameriko, kar pretrga sprva trdno prijateljsko vez, ki pa bi lahko predstavljala kaj več. V naslednjih letih, ko dvojica odraste in živita ločeno vsak na svojem koncu sveta, se zdi, da ne ona, še manj pa on nista pozabila drug drugega. In ko se Hae Sung odloči obiskati Na Young v New Yorku, kjer je poročena z judovskim pisateljem, se njuno srečanje spremeni v čustveno refleksijo vsega, kar sta izkusila in zakaj ju življenjska pot navkljub močni kemiji nikoli ni popolnoma združila. Past Lives je tih in intimen film brez globjega konflikta in dramatičnih zasukov; je preprosta in nepretenciozna pripoved o zapletenosti človeških odnosov in kako so vezi med nekdanjimi prijatelji oz. ljudmi, ki jih imaš rad vedno razpletejo na najbolj nepričakovane načine. S čudovito glasbo, ganljivo igro Grete Lee in Teo Yooja in pomirjenim tempom se film spretno izogne klišejem romantičnih dram o neusojenih ljubimcih ter namesto tega postreže z melanholično, duhovito in iskreno dramo o ljudeh in tistih drobnih malenkosti, ki bogatijo ne zgolj naša življenja, ampak predvsem odnose, zaradi česar lažje razumemo drug drugega. In v današnjih časih, ko se zdi, da smo vsi zaprti v lastne egocentrične lupine in gluhi za besede koga drugega, je ogleda takšnih filmov še kako potreben.