Erotični triler Strictly Confidential predstavlja režijski prvenec Damiana Hurleyja, sina britanske manekenke in igralke Elizabeth Hurley, kar nemudoma izlušči glavni razlog, da je pričujoči film ugledal luč sveta. Debate o škodljivosti nepotizma v filmski industriji se morebiti zdijo odveč, saj prihajati iz slavne družine še ne pomeni, da nimaš talenta, toda v primeru Strictly Confidential se je nemogoče otresti občutka, da ga je Hurley lahko posnel izključno zaradi vpliva svoje matere, ki v filmu velikodušno odigra tudi glavno vlogo, saj bi kdorkoli drug s takšnim obupnim zmazkom težko prepričal katerikoli studio za finančni vložek. Film skuša funkcionirati kot poklon erotičnim trilerjem iz 90. let, ki se niso sramovali svoje cenene eksplotacije in plehkosti, vendar so vse te elemente znali zapakirati v vročo žanrsko zabavo. Hurleyjev film tega ne zmore doseči; zgodba o Rebecci, ki leto dni po smrti svoje najboljše prijateljice Mie odpotuje na otok v Karibih, da bi obiskala prijateljičino družino, ki skriva mnoge žgečkljive skrivnosti, je po globini in kompleksnosti na ravni mehiških telenovel, kjer na eksotičnih lokacijah spremljamo dolgočasna življenja dolgočasnih lepih ljudi. Noben od nastopajočih likov ni zanimiv, igralske predstave so obupno lesene (še posebej Hurleyjeva večino časa deluje zbegano in nezainteresirano), dialogi imbecilni, glasba osladno melodramatična, erotični prizori pa tako čistunsko plitki, da bi že v 90. letih zbujali prej dolgočasje kot pa žgečkljivo vznemirjenost. Nasploh je Strictly Confidential film, ki je na vseh nivojih vsaj štirideset let za časom in pušča vtis mehkopornografskega kiča. A če nič drugega, lahko film dojemamo kot svarilo o tem, kako nepotizem uničuje filmsko industrijo.

“Tenis je kot razmerje, kjer morata za zmago tekmovalca poznati drug drugega,” v nekem trenutku izjavi nekdanja ameriška teniška šampionka Tashi Duncan (Zendaya), ki po spletu okoliščin obtiči v nenavadnem ljubezenskem trikotniku med dvema obetavnima mladima tenisačema (in najboljšima prijateljema) Partickom in Artom. Športno igrišče kot poligon za ljubezenske razprtije predstavlja osrednji motiv seksi športne komične drame Challengers, najnovejšega celovečerca italijanskega mojstra Luca Guadagnina, ki se je po krajšem izletu v vode art-house grozljivk z mojstrovinama Suspira in Bones and All, vrnil v bolj komercialno všečne vode z univerzalno zgodbo o zapletenih medčloveških odnosih ter žgečkljivi povezavi med športom in seksom. Guadagnino, ki mu erotika v filmih nikoli ni bila tuja, je tokrat nesramno neposreden in se s kamero ustavlja na preznojenih vročih telesih, hetero in homoerotičnem simbolizmu ter nagajivih dialogih, v katerih je preko likov moč začutiti enako strast do znojenja na teniškem igrišču kot tudi do vroče posteljne zabave. Morebiti se vse to sliši kot material za ceneno romantično komedijo, toda Guadagnino je preveč eleganten in prebrisan filmar, da bi dopustil, da Challengers postane pozabljivo razvedrilo in nekoliko klišejskem zapletu z ljubezenskim trikotnikom doda ogromno prefinjeno zlobnega humorja, simpatično kompleksne like, mamljivo (četudi nekoliko prepogosto uporabljeno) elektronsko glasbo in presenetljivo veliko mero psihološke poglobljenosti. Za slednje se je treba zahvaliti tudi odlični igralski zasedbi, kjer se poleg presentljivo dobre Zendaye izvrstno znajdeta tudi Mike Faist in Josh O’Connor. Četudi ga ne moremo uvrstiti med Guadagninove presežke, je Challengers vzdušen in zabaven film, ki pokaže, da gresta tenis in seks zelo dobro skupaj.