Prva ljubezen lahko nastopi ob najbolj nepričakovanih trenutkih in dostikrat tudi v zelo kratkem času. Ta situacija namreč doleti 17 – letnega srbskega priseljenca Kola, ki živi skupaj s svojo družino v Avstraliji in skuša slediti sanjam umetniškega plesalca, četudi na ta račun prenaša pikre pripombe konservativnih sorodnikov, za katere je premalo možat in preveč zaljubljen v branje knjig. Film Of an Age režiserja in scenarista Gorana Stolevskija (ta nas je nazadnje navdušil z izvrstno grozljivko You Won’t Be Alone) se odvija tekom enega poletnega dne leta 1999, ko Kola preseneti neprijetna novica, da je pred pomembnim plesnim nastopom njegova plesna partnerka izginila neznano kam, zato jo poskuša najti s pomočjo njenega brata Adama, tekom dneva pa se med fantoma sproži iskrica močne privlačnosti, kar pa ima za oba usodne posledice, saj bosta s prihodoma jutra morala kreniti vsak svojo pot. Pričujoči film je v osnovi še ena drama o težavnem odraščanju mladeniča, ki se zaradi svoje drugačnosti ni zmožen docela zliti z okoljem in venomer ostaja nekakšen “outsider”, vsaj dokler ne sreča osebe, ki v njem prebudi dolgo potlačene strasti in želje. Tovrstnim zgodbam smo bili v svetu sedme umetnosti priča že neštetokrat in s tega vidika je pripovedna nit pričujočega filma res nekoliko predvidljiva, vendar pa to sploh ni moteče, saj se Of an Age uspe približati gledalcu z odličnimi igralskimi predstavami, pristnim občutkom za realizem, kompleksnimi in všečnimi liki ter predvsem subtilno in nevsiljivo obravnavo težav, s katerimi se srečujejo predstavniki LGBTQ+ skupnosti. Stolevski z zanosom ter odgovornostjo obravnava teme izgubljene identitete, seksualnega prebujenja, obžalovanja in izgube, filmu pa je v veliko pomoč tudi prepričljiva kemija med osrednjima likoma ter vse prej kot naivno iskanje rešitev za njune konflikte. Of an Age je film, ki gledalca pelje po videnih poteh, vendar pa je potovanje še vedno polno pristnih čustev in zadovoljive katarze.

Romantična komedija Bros predstavlja pomemben mejnik v zgodovini sedme umetnosti, saj gre za prvo gejevsko romanco, za katero stoji mainstreamovski studio Universal in v kateri nastopajo igralci, ki so pripadniki LGBTQ skupnosti. Ta poteza je vsekakor vredna pohvale, še posebej zato, ker so romantične komedije povečini usmerjene v heteroseksualno publiko in redko (ali skoraj nikoli) ne posežejo zunaj odnosa med moškim in žensko, medtem ko so istospolno usmerjeni povsem odsotni ali zreducirani na nepomembne stranske like. Bros to konvencijo obrne na glavo in v ospredje postavi priljubljenega gejevskega podcasterja Bobbyja (Billy Eichner, ki je hkrati tudi soscenarist filma), ki se zavzema za odprtje prvega LGBTQ muzeja na Manhattnu, hkrati pa ponosno uživa življenje samskega moškega, ki ne verjame v ljubezen in menjava moške partnerje kot spodnjice. A ko v njegovo življenje vstopi Aaron, ki ga znanci opisujejo kot privlačnega dolgočasneža, se v Bobbyju nekaj premakne in kmalu začuti, da se sooča s pristnimi ljubezenskimi čustvi. Četudi se film Bros tematsko dotika področij družbe, ki so relavantni LGBTQ skupnosti, bi bilo krivično reči da film nagovarja zgolj istospolno usmerjeno občinstvo; strah pred resno zvezo, zavračanje ljubezni, beg pred odgovornostjo ter sprejemanje samega sebe so univerzalne teme, ki jih pričujoči film obravnava tako iskreno in očarljivo, da se bo z všečnima osrednjima likoma identificiral marsikateri gledalec in to ne glede na spolno usmerjenost. Film hkrati skuša predstaviti LGBTQ skupnost v bolj realistični luči oz. kot osebe z napakami, zoprnimi osebnostnimi lastnostmi ter ranljivimi trenutki, kar je vsekakor pohvalno, četudi se Bros še vedno močno naslanja na izredno polikano in sentimentalna reprezentacijo skupnosti. In tu se začnejo kazati prve težave filme; z izjemo osrednjih junakov so vsi ostali liki v filmu enodimenzonalne in stereotipne karikature, ki močno razbijejo ogledalo realnosti in nas znova opomnijo, da imamo še vedno opravka s klasično melodramatično romanco. Film hkrati pestijo kiksi, značilni za moderne komedije kot so npr. pretirana dolžina, nadležne popkulturne reference ter vulgarnost zavoljo vulgarnosti, na več mestih pa se tudi zdi, da film iz zabave preide v dolgočasno pridiganje o šikaniranju LGBTQ skupnosti. Da, dejstvo je, da je ta skupnost že od nekdja bila in žal še vedno je podvržena šikaniranju in predsodkom. Da, vsekakor je pomembno, da se v filmih na to opozarja. Toda Bros s tega vidika zgolj ponavlja ene in iste floskule, ki smo jih slišali že neštetokrat in so – navkljub pretresljivosti tematike – že nekoliko dolgočasne. Bros je film, ki predstavlja pomemben premik na področju žanra romantične komedije, hkrati pa pušča veliko prostora za izboljšave.