Superman je ikona, ki je globoko zapisana v zavest tudi tistih, ki ne prebirajo stripov in jim je superherojski žanr popolnoma tuj. Superman je lik, večji od življenja. Je simbol upanja in pravičnosti. Hkrati pa je tudi lik, ki prihaja iz drugega planeta oz. je zadnji predstavnik svoje vrste in se je tako prisiljen soočiti z občutki odtujenosti in izgubljenosti v našem svetu. Vsaj na tak način ga naslika superherojska akcija Man of Steel režiserja Zacka Snyderja, ki je vsem dobro poznano ikono razgalil v doslej najbolj temačni in ranljivi obliki; v filmu spremljamo rojstvo Kal-Ela, enega od redkih preživelih v uničenju planeta Kripton, ki z zaščitno kapsulo pristane v Teksasu, kjer ga posvojita Martha in Johnatan Kent in mu nadaneta ime Clark. Ta se že v rani mladosti spopada s skrivanjem svoje prave identitete nezemljana in obvladovanjem lastnih moči, ko pa odraste, naposled pride na sled svojemu biološkemu očetu, se zaljubi v novinarko Lois Lane (Amy Adams) in naleti na vojsko pobesnelega generala Zoda (Michael Shannon), ki bi se rad polastil kodeksa v Supermanovi krvi, ki bi mu omogočila rojstvo novega Kriptona na Zemlji. Kot se za Snyderjeve filme spodobi, je tudi Man of Steel vizualno impresiven in akcijsko vznemirljiv izdelek, ki se tematsko osredotoča na Clarkovo moralno dilemo o tem, kaj je pomembnejše; biti srečen v anonimnosti ali pa se potisniti v ospredje in odigrati vlogo odrešenika človeštva? Gre za zelo zanimivo vprašanje, ki ga Snyder analizira na povsem svojski način, s pomočjo nelinearne pripovedi in pogostih flashbackov oz. kratkih odlomkov iz Supermanove mladosti, ki brez odvečnih dialogov predstavijo težko moralno preizkušnjo glavnega junaka. Povrhu tega ima film izredno prepričljivega in tragičnega zlikovca, Generala Zoda, tudi po zaslugi odličnega nastopa Michaela Shannona. Film je zaradi svoje specifičnega vzdušja in samosvoje pristopa do obravnave ikoničnega Supermana ob izidu naletel na razdeljene odzive javnosti, kar je sicer razumljivo, vendar pa je superherojščini Man of Steel treba priznati, da noče slediti konvencionalnim žanrskim metodam in skuša prebiti meja klasične superherojske akcije, kar Snyderju bolj ali manj uspe. Film resda ni brez napak in se proti koncu razvije v nekakšno uničevalno pornografijo, ne uspe vzpostaviti prepričljive romance med Supermanom in novinarko Lois Lane, hkrati pa včasih težko izpolni vse ambicije, ki si jih zastavi, vendar je Man of Steel še vedno eden boljših superherojskih filmov, ki bo – vsaj upajmo – z leti bolj pridobil na veljavi.

Superherojska akcija Justice League iz leta 2017 je bila žalosten dokaz, kaj se zgodi, ko studio v obsedeni želji po dohitevanju konkurence in hitrem zaslužku uniči filmarjevo vizijo in ustvari nezanimivo in generično zmešnjavo brez identitete in fokusa. Kar je bila prvotno zamišljena kot epska superherojska odisejada Zacka Snyderja, ki prvič na velikem platnu združi nekatere najbolj ikonične superheroje stripovskega imperija DC, se je zaradi spleta okoliščin (Snyder je zaradi družinske tragedije zapustil produkcijo filma, tega pa je s številnimi spremembami dokončal Joss Whedon) spremenila v gigantsko polomijo, ki so jo kritiki bolj ali manj raztrgali, občinstvo pa nenavdušeno dokaj hitro pozabilo. Po treh letih intenzivne kampanje, da bi luč sveta ugledala režiserjeva različica filma, je tudi ta krivica popravljena; Zack Snyder’s Justice League je epska in grandiozna Snyderjeva vizija formacije DC-jevih superherojev, ki resda postreže z nekoliko lahkotnejšim tonom, pa vendar še vedno sledi bolj temačnemu vzdušju Snyderjevih predhodnikov in je v primerjavi z različico iz leta 2017 bistveno bolj koherenten in konsistenten film. Film, ki traja epske štiri ure, je razdeljen na šest poglavij in srhljiv epilog, Snyder pa tokrat gledalca pelje skozi film na nekoliko počasnejši in umirnejši način kot smo od njega sicer vajeni; prva polovica filma tako mine v spoznavanju osrednjih likov ter razvoju konflikta, ki je v osnovi isti kot v različici iz leta 2017 (s to razliko, da je Steppenwolf tokrat bistveno bolj prepričljiv in osebnostno zanimiv zlikovec), preostanek pa je tipična Snyderjevska akcijska ekstravaganca, ki mnoge privlači, spet druge pa odbija. A naj si o Snyderju mislimo, kar si želimo; njegova verzija Justice League je v vseh pogledih superiorna zmedenemu filmskemu teatru izpred treh let in postreže s prepričljivo in celo ganljivo karakterizacijo likov, impresivno vizualno podobo, vznemirljivimi akcijskimi prizori, prepričljivimi igralskimi predstavami in živahnim dogajanjem, zaradi katerega štiri ure – verjemi ali ne – minejo, kot bi mignil. Snyder se sicer ne uspe izogniti nekaterimi svojim značilnim stilskim in vsebinskim trikom, toda kot že rečeno; Zacku Snyderju je treba priznati, da je trmoglav in sebi zvest filmar, ki sledi svoji viziji in se pri tem ne pusti vplivati oz. vsaj do te mere ne, da bi to iznakazilo njegovo unikatno vizijo. Nova različica filma Justice League tako v prvi vrsti zadosti apetitom Snyderjevih oboževalcev, hkrati pa je dovolj dostopna, zabavna in razgibana, da bo k sebi povlekla še koga.