Batman V Superman: Dawn of Justice je bil že od začetka zastavljen izredno ambiciozno; kot konkurenca tedaj dominantnemu filmskemu studiu Marvel in kot drugo poglavje v novo superherojsko vesolje imperija DC stripov. Film režiserja Zacka Synderja je zamišljen kot nadaljevanje filma Man of Steel in se osredotoča na ideološki konflikt med Supermanom, ki se je po skorajšnjem uničenju Metropole prisiljen soočiti s posledicami svojih nepremišljenih dejanj in Batmanom, ki se je po dveh desetletjih opravljanja svojega dela prelevil v ubijalsko orožje, ki se požvižga na zakone in jemlje pravico v svoje roke. V nasprotju z lahkotnejšimi Marvelovimi filmi je Batman V Superman: Dawn of Justice njihovo popolno nasprotje; Snyderjevi superheroji so bistveno bolj mračni, konfliktni in le s težavo držijo ravnotežje med lastnimi moralnimi kodeksi ter zakoni, ki jih postavlja družba. Ravno zaradi izrazite mračnosti in vsebinske kompleksnosti je film po svoje dobrodošla osvežitev žanra, četudi kot celota prinaša zelo mešane rezultate. Snyderjev spektakel je najmočnejši, ko se posveča konfliktu med naslovnima likoma, ki ju odlično odigrata Ben Affleck v najbolj nasilni različici Batmana doslej in s hladno karizmo zaznamovani Henry Cavill. Med adute Spor med Batmanom in Supermanom predstavlja srce filma, kar pa žal ne moremo reči za vse ostalo, kar želi Snyder servirati v slabih treh urah; Batman V Superman: Dawn of Justice je prenasičen z vmesnimi zgodbami, ki niti približno niso tako zanimive kot osrednja, ta pristop pa s seboj prinaša dodatne težave kot so nekonsistenten tempo in pomanjkanje čistega fokusa. Če bi film zmetal ven vsaj polovico tega, kar želi razviti in se osredotočil zgolj na spopad med naslovnima junakoma, bi bil bistveno boljši in verjetno tudi bolj pozitivno sprejet. Navkljub temu je Batman V Superman: Dawn of Justice spodoben epski spektakel, ki prinaša nekaj zanimivih idej v zlajan žanr superherojskih filmov.

Prihodnost filmov iz supeherojskega vesolja imperija DC je bila v prvi fazi deležna polovičnih uspehov; Man of Steel, Batman V Superman: Dawn of Justice in Suicide Squad so morebiti res zaslužili veliko denarja, vendar pa so hkrati močno razdelili občinstvo, kritiki pa so bili še manj navdušeni. Prihodnost načrtovanje DC superherojskega vesolja je bila torej pod velikim vprašajem, pa vendar je za žarek upanja poskrbela ženska; režiserka Patty Jenkins je spektaklom o ikonični amazonski bojevnici Diani oz. Wonder Woman poskrbela ne zgolj za zelo dober superherojski film, ampak enega redkih blockbusterjev, ki občinstvu predstavijo močan ženski lik, ki ne izpade preveč pokroviteljsko ali prisilno herojsko. Film predstavi zgodbo Diane, ki odrašča na idiličnem otoku amazonskih bojevnic in se v družbi ciničnega ameriškega vohuna odpravi v širni svet, da bi se soočila z grozotami prve svetovne vojne, narave zla in zaustavila moč boga vojne Aresa. Kot je moč pričakovati, se glavna moč pričujočega filma skriva v naslovni junakinji, katero odigra izvrstna Gal Gadot in uspe z ravno pravšnjo mero očarljivosti, naivnosti, odločnosti in poguma pri gledalcu zbuditi sočutje in močno skrb za njeno plemenito potovanje. A to ni edina odlika tega filma; ta ni zgolj praznoglav akcijski spektakel, temveč film, ki na iskren in navdihujoč način odpre mnogo fascinantnih vprašanj na temo izvora zla in moči ljubezni v svetu, ki je na robu avtodestrukcije. Poleg vrhunske akcije in čudovite vizualne podobe je film Wonder Woman poln toplega humorja, ki ni prisiljen ali cenen, vendar pa Jenkinsova hkrati uspe ohraniti mračnejše podtone predhodnik DC filmov, saj ne skopari s prikazom grozot vojne, nesmiselnega nasilja in pristne hudobije, ki jo je moč najti v človeku. Vse to pa naredi potovanje glavne junakinje še bolj čustveno in napeto, pa četudi film ne premore ravno močnega zlikovca in postreže s precej standardnim končnim obračunom. Wonder Woman je film z glavno junakinjo, ki bo nedvomno postala nov feministični idol, vrtoglavo akcijo, sofisticiranim humorjem in pomembnim protivojnim sporočilom za vse generacije.