Navkljub zelo mešani kvaliteti filmov v franšizi X-Men je ta ustvarila enega najbolj ikoničnih likov v zgodovini stripovskega / superherojske filma; govora je namreč o Hughu Jackmanu v vlogi srboritega in ciničnega mutanta Wolverina, ki se je že s prvim filmom leta 2000 nemudoma zasidral v srca gledalcev. In po več kot 17. letih je Wolverine prispel do svojega zadnjega samostojnega filma Logan; ta ultranasilni, umazan, temačen in elegičen neo-western režiserja in soscenarista Jamesa Mangolda se odvija v letu 2029, ko so mutanti skorajda iztrebljeni, Logan / Wolverine pa se preživlja kot voznik limuzine, utaplja svojo žalost v alkoholu in skrbi za na smrt bolnega profesorja Xavierja, po spletu okoliščin pa še postane varuh mlade mutantke Laure, ki je na begu pred korporacijo, ki na njen in ostalih mutantskih otrocih izvaja krute eksperimente. Logan je v poplavi stripovskih / superherojskih filmov prava osvežitev; namesto pričakovane mešanice akrobatske akcije, šal in hitrega tempa je gledalec priča presenetljivo globoki psihološki drami, ki razgali naslovni lik v najbolj ranljivi in kompleksni luči doslej, hkrati pa je zgodba zaznamovana z neobičajno morbidnim vzdušjem, kjer ne manjka brutalnega nasilja (film se namreč kiti z oznako R) v obliki lomljenja kosti in prelivanja krvi. Mangold si privošči ogromno tveganj znotraj supeherojskega žanra, ki se mu povečini obrestujejo, saj Logan postreže z brutalno neizprosno akcijo, odličnimi igralskimi predstavami ter spoštljivo obravnavo naslovnega lika, ki jih v žanru superherojskih akcij močno pogrešamo. Navkljub nadpovprečno dobro izvedbi pa se film ne uspe docela izogniti nekaterim napakam, ki so najbolj izrazite v zadnji tretjini, ko zgodba nekoliko prehitro teče mimo gledalca in nekaterim potencialno ganljivim prizorom ne pusti zadihati, prav tako pa se zdi, da je zaključni spopad končan brez pričakovanega patosa. Navkljub temu napakam pa je Logan eden najboljših superherojskih filmov zadnjih let, ki v že rahlo dolgočasen žanr vnaša prepotrebno svežino in drznost.

Zack Snyder s svojimi celovečerci že od predelave zombijevske klasike Dawn of the Dead vztrajno deli kritike in občinstvo na tiste, ki mu priznavajo občutek za temačno estetiko in mitsko rekonstrukcijo superherojskih likov ter tiste, ki ga označujejo za filmarja s sicer dobrim občutkom za vizualno pripovedovanja, vendar pa hkrati toliko slabšim občutkom za ustvarjanje zanimivih likov in dobre zgodbe. Zato se zdi zelo tvegana poteza, da se je Snyder odloči posneti filmsko adaptacijo Watchmen, verjetno najbolj vplivnega in cenjenega stripovskega romana vseh časov izpod peresa Alana Moora. Film se odvija v alternativni preteklosti ZDA, ko se ameriškemu predsedniku Nixonu ni zgodil Watergate in je leta 1985 še vedno trdno zasidran v svojem stolčku. Prav tako hladna vojna doživi svoj vrhunec z zaostritvijo odnosov med ZDA in Rusijo, ki lahko pripelje do izbuha jedrske vojne. Edini, ki uspe nadzorovati napeto dogajanje, je skupina superherojev, ki raziskuje smrt enega od svojih članov, pri tem pa naleti na smrtonostno zaroto, ki bo na preizkušnjo postavila tudi njihova politična in moralna prepričanja. Moorova stripovska klasika je vrsto let veljala za material, ki ga je nemogoče spraviti na veliko platno, vendar pa je Snyder dokazal, da temu ni tako. Watchmen je bolj ali manj zvesta adaptacija stripa (z nekaterimi logičnimi spremembami), ki pa ohranja nit predloge; temačno, brutalno in satirično rekonstrukcijo superherojskega žanra, kjer ni prostora za preproste moralne dileme, patriotizem, neskončna junaštva in moralno neoporečne like. Kot je moč pričakovati, je Snyderjev film znova vizualno čudovit, podkrepljen z vzdušnim soundtrackom, duhovitimi popkulturnimi referencami, odličnimi igralskimi predstavami in dobrim tempom, ki niti v tri ure in pol dolgi različici uspe ohraniti gledalčevo pozornost, pa četudi od njega zahteva določeno mero zbranosti. Tu so kakopak še ostali Snyderjevi zaščitni znaki kot je uporaba slow-motion tehnike, izrazita mračnost, brutalno nasilje in vulgarnost, ki je v žanru superherojev prej izjema kot pravilo. Mnenja o pričujočem filmu bodo najverjetneje vedno ostala deljena, toda Watchmen ostaja eden najboljših superherojskih filmov vseh časov in Snyderjev magnum opus.