Clint Eastwood je leta 2006 ustvaril enega od svojih najbolj ambicioznih režijskih projektov v karieri; prikaz bitke na japonskem otoku Iwo Jima, ki velja za eno najbolj znamenitih in tragičnih bojišč za časa 2. svetovne vojne. Da ti dogodke te pogosto mitsko opevane bitke predstavil na karseda objektiven in iskren način, je Eastwood v istem letu ustvaril kar dva filma, ki prikazujeta vojno stanje na Iwo Jimi iz perspektive tako zavezniških sil kot tudi braniteljev japonskega cesarstva. Prvi film, Flags of our Fathers bi najlažje opisali kot kompenetno narejeno, emocionalno močno, vzdušno, vendar hkrati dokaj konvencionalno vojno epopejo o zlaganosti vojne propagande, ki pa hkrati ne pozabi izpostaviti herojske drže ameriških vojakov, ki so žrtvovali svoja življenja na otoku. Naslednji film, Letters of Iwo Jima, pa enkrat za spremembo daje glas nasprotni strani, ki je v čezlužnih vojnih spektaklih pogosto demonizirana do neokusne skranosti, tokrat pa ji Eastwood nameni dobršno mero več kot dobrodošle humanosti in empatije. Že uvodni kadri otoka iz današnjih dni, katerega polnijo ostanki vojne vihre, so pospremljeni z melanholično klavirsko glasbo in zastavijo vzdušje verjetno enega najboljših protivojnih filmov vseh časov; v ospredju filma je odločni general Kuribayashi, ki mora slediti ukazom nadrejenih, četudi se potihem zaveda, da je bitka za Iwo Jimo že izgubljena, zato začne postopoma dvomiti v pravičnost tega, čemur sledi, nič boljše pa se ne godi njegovih vojakom, ki se med čakanjem na konec zapletajo v spore in skozi lastne oči vidijo tragično rušenje nekdaj trdnega japonskega režima, ki je tedaj v zadnjih izdihljajih. Letters of Iwo Jima je Eastwoodova mojstrovina, ki se ne osredotoča na grandiozne akcijske scene ter hitro dogajanje, temveč je v prvi vrsti zastavljena kot intimna psihološka drama, ki subtilno, elegantno in predvsem občutljivo razbija stereotipe o blaznosti japonske vojske in ponudi razumevajoč vpogled v položaj, ki so ga bili Japonci prisiljeni vzdrževati vse do zadnje krogle. Odlična glasba in igralske predstave, čudovito minimalistična fotografija ter emocionalni epilog iz filma Letters of Iwo Jima delajo moderno vojno klasiko.

Vojna srhljivka Burial se začne prelomnega leta 1991, ko na večer razpada Sovjetske zveze v dom ostarele britanke Ann Marshall vlomi obritoglavec, ki pa ga starka uspe onesposobiti, nakar mu začne pripovedovati svojo zgodbo iz konca druge svetovne vojne. Ann je namreč (bila) sovjetska ostrostrelka Brana Vasilyjeva, kateri je zaupano, da s skupino vojakov iz Berlina v Moskvo pripelje krsto s posmrtnimi ostanki padlega nacističnega vodje Hitlerja. Na poti do cilja začnejo skupino ogrožati posebna nacistična enota, imenovana Volkodlaki, ki so zaprisegli Hitlerju, da se bodo borili zanj vse do krvavega konca. Verjetno ni treba poudarjati, da je okvirni zaplet filma režiserja in scenarista Bena Parkerja sila za lase privlečen ali pa celo neumen, četudi je okoli tega napleteno moralno sporočilo o tem, kako je lahko povsem običajen človek zmožen zagrešiti cel kup sprevrženih in okrutnih dejanj. Če bo gledalec pripravljen sprejeti takšno absurdno pripovedno nit, je seveda odvisno od njega, vendar pa tudi zunaj tega Burial postreže z dovolj aduti, da izpade kot vzdušna žanrska zabava, ki postreže s prepričljivo tesnobno atmosfero, za nizek proračun presenetljivo vznemirljivimi akcijskimi prizori ter kompetentnim prepletanjem vojnega trilerja in psihadelične srhljivke. Pohvalno je predvsem to, da film črpa grozo iz človeka samega oz. saditičnega odnosa tako nacistov kot boljševikov do civilnega prebivalstva ob koncu vojne, s tem pa se premeteno odpove nepotrebnim nadnaravnim elementom ali uporabi črne magije, s katerimi ponavadi enačijo delovanje tretjega rajha. V slogu trendovskih MeToo gibanj je osrednji lik vojakinja, ki se pogosto odreže bolje od moških kolegov, vendar je dovolj simpatična (še posebej po zaslugi odličnega nastopa Charlotte Vega), da ne izpade kot še ena s strani Hollywooda vsiljena kvazifeministična “ikona.” Film Burial morebiti ne odkriva tople vode in tvegano hodi na meji med realizmom in idiotizmom, vendar na srečo uspe ohraniti trezno ravnotežje in končni rezultat je vznemirljiv, napet in vzdušen vojni triler.