Vojna pogosto rodi odpor in odpor rodi revolucijo in revolucija rodi državljansko vojno in državljanska vojna se prelevi v bratomorno klanje. Ta pretresljiv mehanizem bojevanja skozi zgodovino človeštva je žal obsojen na ponavljanje, medtem ko se ljudje iz težkih življenjskih lekcij zelo malo naučimo. The Wind That Shakes the Barley, epska vojna drama mojstra filmskega socialnega realizma Kena Loacha, omenjeni potek vojnega stanja prikaže skozi oči dveh bratov Damiena in Teddyja O’Donovana, ki se znajdeta sprva na skupnih, nato pa na nasprotnih straneh krvave vojne za irsko neodvisnost (1919 – 1921), ki se je sčasoma razvila v irsko državljansko vojno (1922 – 1923). Loach se v svojem značilnem realističnem stilu ter izrazitem poudarku na prikazu tegob delavskega razreda v obdobju turbolentnih družbenih razmer odreka za žanr vojega filma žal prepogosto prisotnemu patriotizmu in sentimentalni poetiki, namesto tega pa je gledalec deležen trpkega vpogleda v verjetno najbolj občutljivo poglavje irske zgodovine. Film, katerega poganjata odlični igralski predstavi Cilliana Murphyja in Padraica Delaneyja v glavnih vlogah, skozi izmišljeno zgodbo dveh bratov odlično izpostavi tragičnost narodove razklanosti, ki skuša loviti ravnotežje med sledenjem svojemu poslanstvu ter realističnem ohranjanju položaja, ki bi zahteval čim manjše število civilnih žrtev. In četudi je Loach s svojimi filmi vedno na strani delavskega razreda oz. malega človeka, je The Wind That Shakes the Barley v prvi vrsti namenjen razpravi, ne pa obsojanju na račun tega, katera stran si je v vojni zaslužila več gorja, hkrati pa Loach ne odmika pogleda od notranjih razprtij revolucionarnega gibanja, ki so pogosto vodila do še več krvavih konfliktov. Z drugimi besedami; The Wind That Shakes the Barley predstavi sicer dokaj staromodno in na trenutke predvidljivo zgodbo o bratih na nasprotnih straneh bojišča, vendar so njeni brezkompromisni realizem, zgodovinska avtentičnost ter vzdušje dovolj močni, da lahko film brez dvoma uvrstimo med še enega od Loachevih presežkov.

Poletne olimpijske igre v Münchnu leta 1972 žal niso minile v znamenju športnega duha, temveč so bile v zgodovino zapisane kot prizorišče enega najhujših pokolov vseh časov; skupina palestinskih teroristov, združenih pod imenom Črni september, je namreč umorila 11 članov izraelske olimpijske ekipe in s tem še dodatno razburila že tedaj močno načete odnose med Izraelom in Palestino. Ta tragedija služi kot izhodišče za ambiciozni zgodovinski ep Munich v režiji Stevena Spielberga, sicer izmišljeno zgodbo o skupini najetih morilcev in tajnih agentov, katere rekrutira izraelska vlada z namenom, da bi izsledila in umorila odgovorne za pokol v Münchnu. Iz zgodovinske perspektive se zdi, da je Munich problematičen film, saj ima vse temelje, da je njegova zgodba zlorabljena v namene politične propagande in enostranskega pogleda na sicer stoletja dolg izraelsko-palestinski konflikt, toda na srečo se Spielberg v enem od svojih najbolj neobičajnih in presenetljivo grenko realističnih filmov uspešno izogne tej pasti ter venomer ostaja politično nevtralen in karseda zavezan k prikazovanju zgodovinskih dejstev. Vizualno razkošen, zgodovinsko (bolj ali manj) avtentičen in obogaten z vrhunskimi predstavami mednarodne igralske zasedbe (Eric Bana, Geoffrey Rush, Cieran Hinds, Matiheu Kassovitz), hkrati pa je zaznamovan z žanrskimi konvencijami, ki zgodbo začinijo z visoko mero suspenza, psihološke inteznivnosti ter dobrodošle politične večplastnosti. Munich je sicer film, ki ne uspe odgovoriti na mnoga zastavljena vprašanja (delno zato, ker je nanje nemogoče odgovoriti) in nekateri zvesti oboževalci Spielbergovega opusa bodo najverjetneje pogrešali njegov občutek za sentimentalnost in filmsko čarobnost, katera tu nadomestita grobi realizem in temačnost. In morebiti je ravno ta neobičajnost tista, ki uvršča Munich med Spielbergove krivično spregledane filmske mojstrovine, ki se uspešno izognejo politiziranju in čustveni manipulaciji.