Vojna drama Foxhole režiserja in scenarista Jacka Fassendena se ponaša z zanimivim konceptom; v treh ločenih segmentih spremljamo manjšo skupino vojakov (te v vsakem segmentu portretirajo isti igralci) na treh bojiščih med ameriško državljansko vojno, prvo svetovno vojno ter vojno v Iraku. V prvem se četa pripadnikov ameriškega severa znajde pred dilemo priskočiti na pomoč ranjenemu temnopoltemu tovarišu, v drugem sredi nočnega kopanja jarkov četa ameriških vojakov zajame pripadnika nasprotne strani in skuša odločiti o njegovi usodi, v tretjem pa ameriški marinci obtičijo v nasedlem džipu sredi iraške puščave, kjer jih od smrti loči samo en strel skritega sovražnika. Ni treba pretirano razmišljati o tem, na kaj Fassenden cilja z nenavadno strukturo filma Foxhole; prikazati vojne grozote v treh različnih zgodovinskih obdobjih, kjer pa vojake na bojišču spremljajo sorodne eksistencialne polemike o smrtnosti, smiselnosti nasilja, brutalnosti vojaškega mehanizma o žrtvovanju za višje ideološke cilje. Časi se spreminjajo, zlovešča narave vojne pa ostaja ista; vsekakor vzpodbuden koncept, katerega močan potencial pa Fassenden izkoristi zgolj napol. Filmu se pozna skromen proračun, zato se zateka v minimalizem, kjer je dogajanje omejeno bodisi na obrambni jarek bodisi notranjost vojaškega vozila, s čimer ni seveda nič narobe. Težava nastane zgolj tedaj, ko gledalec ugotovi, da Foxhole ni pretirano globok in kompleksen film, ki povrhu tega tudi servira dokaj površinsko in sentimentalno protivojno pridigo. Pogosto melodramatična glasba in okorni dialogi precej manipulirajo z gledalčevimi čustvi, filmu pa ne pomaga tudi spoznanje, da je precej razvlečen in z vidika razlaganja vsebine pretirano pedagoški in premalo življenjski. Fassenden sicer uspe prepričati z vzdušno atmosfero, spodobnimi igralskimi predstavami ter vzpodbudnimi eksistencialnimi vprašanji, vendar pa film tudi v najmočnejših trenutkih še vedno ubija površinskost in okornost. Foxhole je tako protivojna drama z dobrimi nameni, ki pa sami po sebi žal niso dovolj.

Zgodovinska akcijska drama Emancipation predstavlja prvi film igralca Willa Smitha po njegovem famoznem (in medijsko izredno napihnjenem) čustvenem izpadu na letošnjih Oskarjih, kjer je naklonil klofuto komiku Chrisu Rocku in si poleg javnega ogorčenja “prislužil” desetletno prepoved udeležbe na omenjeni prireditvi. In na šaljiv način bi lahko rekli, da je pričujoči film nekakšno Smithovo opravičilo za njegovo obnašanje, saj se tokrat kot mučenik prepusti skoraj dve uri in pol trajajočemu trpljenju v upanju, da se bo na tak način prikupil članom akademije. Emancipation je namreč film, ki delno povzema resnično življenje ameriškega sužnja, znanega zgolj po imenu Gordon, katerega fotografija močno prebičanega hrbta je na vrelišču ameriške državljanske vojne postala simbol brutalnosti suženjstva na ameriškem jugu kot tudi opomnika svetovni javnosti, da si mora prizadevati za čimprejšnjo osvoboditev vseh sužnjev. Gordonova zgodba je vsekakor vredna ekranizacije, še posebej v današnjih časih relativiziranja zgodovine suženjstva, vendar pa Emancipation navkljub nekaterim svetlim trenutkom ne uspe izkoristiti ponujenega potencialna in se zadovolji zgolj generičnim, monotonim in razvlečenim akcijskim spektakalom brez duše in poglobljenega družbenega komentarja. Film se resda lahko pohvali z vzdušno atmosfero, prepričljivo grobo črno-belo fotografijo s poudarjenimi spranimi barvami ter neolepšanim prikazom trpljenja sužnjev na plantažah, toda na vsebinski ravni izdelku primanjkuje sofisticiranosti, subtilnosti in pogobljenosti, ki se jo glede na obravnavano problematiko pričakuje. Zatakne se že pri glavnem junaku, o katerem gledalci ne izvemo ničesar drugega kot zgolj to, da je globoko veren suženj z božjim kompleksom, kar pa je verjetno posledica Smithove zavzete, vendar rahlo manipulativne igre, ki se zanaša na igralčevo skorajda pasijonsko mučeništvo, s katerim si želi kupiti simpatije pri oskarjevski publiki. Druga, še večja težava pa je režiser Antoine Fuqua, katerega filmi niso nikoli sloveli po globini in kompleknosti, zato se zdi, da je suženjski ep zanj preveč ambiciozno in naporno opravilo. Zato smo gledalci namesto čustvenega naboja zgodbe deležni zgolj nizanja brutalnega nasilja, ki že meji na eksplotacijo ter šokov brez globjega pomena. Emancipation je tako reven nadomestek za bistveno boljši film o suženjstvu, mojstrovino 12 Years A Slave.