Pariz, leta 1386. Viteza Jean de Carrouges in njegov nekdanji prijatelj Jacques Le Gris, se pripravljata na krvavi medsebojni spopad, katerega razlogi so gledalcu sprva neznani. Tik preden viteza drug drugemu naklonita težke udarce, se epska zgodovinska drama The Last Duel legendarnega režiserja Ridleyja Scotta, premakne v preteklost in razkrije brutalno ozadje spopada; za tiste čase nezaslišana obtožba, da je Le Gris posilil Carrougesovo ženo Margueritte. Film sledi strukturi Kurosawine mojstrovine Rashomon in omenjeni incident prikaže skozi oči osrednjih treh protagonistov in kot je pričakovano, se na tak način pred gledalčevimi očmi odvrtijo tri sicer vsebinsko podobne interpretacije dogodka z rahlimi odstopanji. Ta navidez majhna, vendar toliko bolj pomembna odstopanja močno vplivajo na prikaz težavnih odnosov med osrednjimi liki ter problematične družbene klime 14. stoletja, kjer sta ponos viteza pomembnejša od varnosti in dostojanstva ženske žrtve, ki zaradi svojega že vnaprej determiniranega položaja ne zmore povzdigniti svojega glasu. Scott se je v preteklosti že večkrat podal v vode žanra zgodovinskega epa, vendar pa pri tem še nikoli prej ni bil tako oseben, prizemljen in brutalno iskren kot ravno pri filmu The Last Duel. Namesto spektakularnih bitk in vratolomne akcije smo namreč gledalci deležni mračne psihološke drame, ki preko navidez preproste zgodbe o krivici, maščevanju in ubranitvi časti obravnava aktualne problematike toksične moškosti, seksizma in mizoginije in to izredno odgovorno, brez sentimentalizma in politično korektnega moraliziranja. Filmu ob strani stojijo tudi odlični igralci, kjer največ pozornosti zbudita animalistični Adam Driver kot Le Gris ter Jodie Comer kot požrtvovalna in odločna Margueritte, pristno temačno srednjeveško vzdušje ter počasen tempo, ki od gledalca zahteva nekoliko več pozornosti kot sicer. Ob vsem tem pa Scott ne pozabi na sicer redke, vendar brutalno realistične prizore nasilja – zaključni spopad med vitezoma je zaradi avtentičnosti kar težko gledati – in končni rezultat je eden od najboljših filmov letošnjega leta. Hkrati pa tudi dokaz, da je Scott tudi na “stara leta” režiser, ki vedno znova preseneti.

Že po nekaj minutah vojnega filma Greyhound je jasno, kaj želi ta doseči; poskuša biti film, ki gledalca nemudoma vrže v dogajanje in se bolj kot globini likov ter njihovih medsebojnim odnosom ter življenjskim zgodbam posveča vznemirljivi akciji, začinjeni s hitrim tempom. Z drugimi besedami; Greyhound se na močno trudi biti Nolanov epos Dunkirk, le da mu za to primanjkujejo domiselna pripovedna nit, inovativnost ter suspenz, zaradi katerega nas je Nolan slaba tri leta držal v napetosti vse do zadnje sekunde. V pričujočem filmu spremljamo ameriškega kapitana Krausa, ki v zgodnjih letih 2. svetovne vojne na Atlantiku bije bitko z nemškimi podmornicami, katere želijo uničiti konvoj zavezniških ladij. Kot že rečeno, film po skopi uvodni predstavitvi glavnega junaka nemudoma skoči v akcijo na morju in tam ostane vse do konca, gledalčevo pozornost pa skuša zaposliti z vznemirljivimi prizori bitk ter suspenzom, ki bi moral ponazarjati tekmo s časom. Žal pa navkljub hvaležni tematiki in drznem pristopu Greyhound izpade kot boleče rutinski, generični in vsebinsko prazen dolgčas, ki se kljub skromni dolžini 90. minut vleče kot jara kača in gledalcu ne ponudi niti enega razloga, da bi mu bilo mar za zgodbo in njene like. Ti nimajo nobene globine ali osebnosti (večina jih je zreducirana na vpitje ter monotono serviranje dialogov z močnim vojaškim žargonom), vendar pa nas film na vsak način želi ganiti in prepričati, da bi nam za njihove usode moralo trepetati srce. Tu pa se pojavi glavna težava filma Greyhound in to je; nedokončanost. Nasploh se zdi, kot da sta režiser Aaron Schneider in scenarist Tom Hanks (ki odigra tudi glavno vlogo) sprva posnela bistveno bolj poglobljen izdelek z jasno strukturo, nato pa sta se v montaži odločila, da bosta v končnem izdelku obdržala zgolj ponavljajoče akcijske prizore. Ne bom lagal, če rečem, da so bolj “čustveni” prizori v filmu (npr pogreb padlih mornarjev) večkrat grobo prekinjeni in brez pravega učinka na gledalca. Z izjemo vedno odličnega Hanksa v glavni vlogi film Greyhound ne ponudi ničesar omembe vrednega; je ambiciozen, vendar hkrati izredno površen dolgčas, ki ustvarja vtis nedokončanosti. Pomorske bitke še nikoli prej niso bile tako monotone in 90 minut se redkokdaj vlečejo tako dolgo kot v primeru pričujočega izdelka.

Ocena 2