Prva svetovna vojna je v filmih v primerjavi z drugo bistveno manj zastopana, zato je še toliko bolj dobrodošlo, ko smo deležni izdelka, postavljenega v kaotični čas med letoma 1914 in 1918. Vojni ep režiserja Sama Mendesa se odvija spomladi leta 1917 v severni Franciji, kjer sta dva mlada britanska vojaka postavljena pred težko preizkušnjo; v čim krajšem času morata prečkati nikogaršnjo zemljo in doseči britanski bataljon, ki se pripravlja na naskok na nemško vojsko, ter polkovniku predati ukaz za preklic napada. Film je zamišljen kot dve uri dolg kader, kjer kamera nenehno sledi glavnima junakoma in njunemu boju za preživetje, hkrati pa na lastne oči spoznavata uničenje in grozote, ki jih pustilo vojskovanje na civilnem prebivalstvu. Umazana in krvava pot je prikazana z visoko mero tehnične izpopolnjenosti, ki gledalca dobesedno vrže v samo dogajanje, da ta postane nekakšen tretji gledalce iz ozadja, ki spremlja grozoto iz “varne” razdalje, ravno zaradi tega pa film postaje še bolj vzdušen, atmosferičen in predvsem napet. 1917 je vojna drama, ki jemlje dih z avtentičnim in nesentimentalnim prikazom psihičnega napora vojakov in njihove odločnosti, da preživijo sredi navidez večnega kaosa. K dobremu rezultatu vsekakor primore tudi ambiciozna pripovedna nit, odlične igralske predstave, osredotočenost na intimne drame posameznikov ter impresivni akcijski prizori, ki pridejo še posebej do izraza v čustvenem klimaksu. Kljub mnogim adutom pa je 1917 film, kjer slog vedno prevladuje nad vsebino; okvirna zgodba je daleč od izvirne, velika večina zapletov je dokaj predvidljivih, nekje na polovici pa filmu nekoliko popusti tempo, ki s tem dogajanje nekoliko razvleče. Vseeno pa nobena od napak ni usodna in gledalca ne odvrne od spoznanja, da je 1917 impresiven in ambiciozni vojni spektakel, ki kljub grandioznosti spopadov najde dovolj časa za osebno dramo.

Če vam lanskoletna kriminalna drama Detroit ni dala dovolj razlogov za moje prepričanje, da je Kathryn Bigelow ena najboljših filmskih režiserk 21. stoletja, potem lahko odpotujete za slabih deset let v preteklost in si ogledata neusmiljeni vojni triler The Hurt Locker. Zgodba, postavljena v čas iraške vojne, v ospredje postavlja trojico vojakov, ki sestavljajo bombni oddelek oz. enoto za razoroževanje bomb in drugih eksplozivnih teles. Film se v podobni maniri kot Nolanov Dunkirk osredotoča na serijo dogodkov, ki se odvijejo v roku slabega meseca in pol, preden pride zamenjava za enoto in se njeni člani lahko vrnejo domov, čeprav je lahko vsak njihov dan na bojišču hkrati tudi zadnji. Bigelowova s pomočjo tesnobnega vzdušja, kot struna napetega dogajanja in presunljive osredotočenosti na malenkosti (npr. muhe, ki se lepijo na vojakov preznojeni obraz) uspe na nedvoumen in skrajno realističen način prikazati strah in grozo, s katero se člani enote soočajo, hkrati pa najde dovolj časa, da glavnim junakom doda osebnosti, ki pomagajo k temu, da se gledalec nanje čustveno naveže. In kar je še bolj pomembno; The Hurt Locker uspe ustvariti sočutje do ameriških vojakov brez patriotizma in olepševanja situacije, v kateri se znajdejo, hkrati pa se ne boji odpreti bolj občutljivih problematik kot so paranoja, rasni stereotipi in obravnavanje civilistov kot kolateralne škode. K odličnemu rezultatu prispevata daleč najboljši igralski predstavi tako Jeremyja Rennerja kot Anthonyja Mackeyja, prepričljiva minimalistična glasba in že omenjeno vzdušje vojne, ki se nikoli ne konča. Mojstrovina.