Apocalypto je bil zadnji režijski podvig avstralskega igralca Mela Gibsona, preden se je ta zaradi škandala s širjenjem rasističnih in antisemitskih izjav pod vplivom alkohola moral za dobro deseletje umakniti iz soja zvezdniških žarometov in tako postal najbolj nezaželjena osebnost v Hollywoodu. Kar je velika škoda, saj pričujoči film predstavlja njegov vrhunec kariere, ki po epskosti in provokativnosti gladko preseže tudi njegovo slavljeno zgodovinsko dramo Braveheart. Film nazorno predstavi zadnje dneve “raja” majevskih plemen na Jukatanu v Mehiki tik pred prihodom španskih kolonialistov, v ospredje pa postavi mladega bojevnika Juguarjevo šapo, ki skuša ubežati krempljem divjakov in se vrniti k svoji visoko noseči ženi in otroku. Apocalypto je film, ki že od uvodnega kadra naprej daje vedeti, da ne vstopamo v idilični svet starodavkih srednjeameriških plemen in da nas čaka brutalna pustolovščina z obilico krvi in zlomljenih kosti. Gibson tako venomer ustvarja močan kontrast med neokrnjeno naravo in nasilnim dogajanjem, hkrati pa uspe portretirati vsakdanjik srednjeameriških plemen brez pretirane sentimentalnosti ali demoniziranja. O osrednji motiv filma je postopen propad stare civilizacije, ki sicer ohranja načelo povezane skupnosti, hkrati pa je podvržena primitivnim ritualom, verski blaznosti in celo genocidnemu uničevanju sovražnih plemen. Seveda je bil film močno kritiziran zaradi zgodovinskih netočnosti, še bolj pa je razburil raziskovalce majevske civilizacije, saj Gibson to prikaže v precej primitivni in sadistični obliki, kar pa je stvar debate. Dejstvo je, da so tudi stare kulture izvajale običaje, ki so iz današnjega stališča moralno sporni in celo primitivni, film pa s svojim pristopom ne žali starih kultur, ampak se zgolj izogiba pretiranemu sentimentalizmu. In če spregledamo te “napake”, je Apocalytpo še vedno izvrstna in kot strupa napeta pustolovščina z prepričljivi igro popolnih naturščikov, srhljivo realističnimi akcijskimi prizori in živahnim dogajanjem. Nedvomno najboljši Gibsonov film doslej.

Umetnost se je problematike vojne znala lotevati na različne načine, vendar pa se je najpogosteje zatekala k prikazu omenjenih vojnih grozot skozi oči nedolžnega otroka. Takšnih zgodb se je dosedaj nabralo že toliko, da postajajo čisti kliše, vendar pa je njihov obstoj ključnega pomena za razumevanje norosti vojne in mehanizmov, ki jo poganjajo. Otrok kot bitje, ki (še) ni obremenjeno z raznimi ideologijami in predsodki, predstavlja nasprotje nesmiselnosti časov agresivne politične propagande in širjenja sovraštva, kar je najbolj izrazito počel nacistični režim pred in med 2. svetovno vojno. Kljub temu pa ta norija ni uspela uničiti nekaterih univerzalnih načel človečnosti kot sta večna zvestoba in prijateljstvo. Slednje predstavlja osrednji zaplet pretresljivega protivojnega filma The Boy in the Striped Pajamas, v katerem spremljamo zgodbo dveh dečkov, ki se v času vzpona nacizma srečata vsak na svoji strani bodeče žice koncentracijskega taborišča. Eden je sin režimu zvestega nacističnega komandanta, drugi pa judovski jetnik, zato je (žal) razumljivo, da njuno prijateljstvo ne bo nikoli zaživelo v popolnosti. Film je pri prikazu prijateljstva osrednjih likov dokaj realističen in se ne zateka k poenostavljenosti; dečka sta sprva drug do drugega nezaupljiva in sramežljiva, kasneje pa se zbližata in poskušata ostati skupaj, pa četudi jima to ni usojeno. Glavna odlika filma je obenem tudi tisto, kar bo večino gledalcev tudi najbolj razburilo; iskren in boleč prikaz kontrasta med navihanostjo in naivnostjo otroškega razmišljanja ter krutostjo sveta odraslih, ki v imenu političnega fanatizma izvajajo nepredstavljive grozote. Srhljivo prepričljiva igra, ravno dovolj poglobljen prikaz sprevrženosti nacističnega režima in moreč občutek, da se nad vsakim prizorom otroške razigranosti zgrinja črn oblak nasilja in smrti, naredijo iz pričujočega izdelka nekaj, česar gledalec zlepa ne bo pozabil (še posebej zaradi neizogibnega tragičnega konca). Film, ki v norosti vojne koplje za sledovi humanosti.