Poletne olimpijske igre v Münchnu leta 1972 niso predstavljale zgolj pomembnega športnega dogodka, ampak tudi kulturno prelomnico; Nemčija, ki je pred tem gostila olimpijske igre leta 1936 pod avtoritatinim nacističnim režimom, se je s svojim drugim gostovanjem OI želela moralno odkupiti za grehe iz temačne preteklosti in predstaviti Nemčijo v bolj pozitivni, navdihujoči in liberalni podobi. Žal pa je slavnostni dogodek prekinila tragedija, ko so 5. septembra v zgodnjih jutranjih urah v prostore izraelske olimpijske ekipe vdrli člani palestinske teroristične organizacije Črni September; ti so za talce vzeli 11 članov izraelske ekipe in v zameno zanje zahtevali izpustitev več palestinskih političnih zapornikov, dogodek pa se je s tragičnim masakrom, v katerem so med drugim življenja izgubili vsi ugrabljeni športniki. September 5 je film, ki spremlja člane ameriške športne televizije ABC Sports, ki je tistega usodnega dne v realnem času spremljala potek drame s talci in poskrbela za enega najbolj gledanih televizijskih prenosov v zgodovini. Režiser Tim Fehlbaum sledi zakonitostim t.i. pisarniških dram, kjer ne manjka prepričljive naturalistične igre, zalezovalske kamere, ki gledalca potegne v osrčje samega dogajanja ter karseda objektivni prikaz dogodkov, ki bi lahko nespretno izpadli kot neokusna eksplotacija. Velika prednost filma je ta, da se zateka k uporabi resničnih televizijskih posnetkov iz leta 1972, dogajanje pa je omejeno na notranjost televizijske postaje, kjer se ekipa ves čas sooča z dilemo, katere informacije in v kolikšni meri morajo biti te posredovati javnosti. Fehlbaum vse to zavije v sicer konvencionalen, vendar izredno napet, atmosferičen in spoštljiv film, ki medijsko zelo pokrit zgodovinski dogodek predstavi na način, ki deluje sveže in niti malo dolgočasno.

Ameriški filmar Brady Corbet, ki je pred leti enako močno navdušil kot tudi zmedel z bizarno psihološko glasbeno dramo Vox Lux, tudi s svojim novim celovečercem, epsko zgodovinsko dramo The Brutalist, preizkuša gledalčevo pozornost in potrpljenje; film, ki traja dobre tri ure in pol, je razdeljen na dve poglavji, prekinjeni s krajšim premom ter epilogom, njegova rdeča nit pa je pravzaprav čustveno intenzivno potovanje prišleka, ki želi seči po famoznih ameriških sanjah in se pri tem pričakovano opeče. Ta prišlek je madžarski vizionarski arhitekt László Tóth (Adrien Brody), nekdanji zapornik v zloglasnem koncentracijskem taborišču Dachau, ki po koncu druge svetovne vojne emigrira v Ameriko in se zaposli pri svojem bratrancu, dokler ne spozna premožnega poslovneža Harrisona Lee Van Burena (Guy Pearce), ki ga najame za izgradnjo orjaškega družabnega središča. The Brutalist že od uvodnega poetičnega kadra, kjer spremljamo na smrt utrujenega Tótha, ki se prebija iz podpalubja na krov ladje, da bi si napasel oči na grandioznem Kipu Svobode, nakazuje močne umetniške ambicije, ki jih Corbet povečini izpolni z odliko. Pričujoči film je namreč čista vizualna poezija, ki skoraj brezhibno ohranja ravnotežje med epskostjo že omenjenih ameriških sanj, ki so tu pogojene z junakovimi drznimi arhitekturnimi vizijami ter njegovo kompleksno notranjostjo, ki jo fenomenalno utelesi Brodyjeva močna ekspresivna igra. K temu dodajmo še igralske presežke Pearca in ganljive Felicity Jones kot Tóthove žene, čudovito glasbeno podlago, nekonvencionalno pripovedno nit in izvrstno montažo, zaradi katere tri ure in pol minejo presenetljivo hitro. Kjer se filmu zalomi, je pri kvaliteti posameznih poglavij; medtem ko je prvo skoraj brezhibno, v drugem začne zgodba trpeti zaradi nekaterih manjših nedodelanosti in prizorov, ki znajo puščati vtis površinskega šoka. Navkljub temu pa je The Brutalist (upajmo) prvi korak v vrnitvi velikega ameriškega filmskega intelektualnega epa, ki ga v današnjem času hitropotrošne produkcije še kako potrebujemo.