Potem, ko je leta 2009 kanadski filmar Dennis Villeneuve šokiral z dramo Polytechnique, ki je prikazala srhljivo ozadje enega najhujših strelskih pohodov v zgodovini države, je zgolj leto dni postregel z ambiciozno psihološko dramo Inscendies, ki dogajanje prestavi iz Kanade v neimenovano deženo na bližnjem vzhodu, katero je v preteklosti zaznamovala okrutna državljanska vojna. Tja odpotujeta brat in sestra po tem, ko ju pokojna mati v oporoki prosi, da bi po njeni smrti dostavila pismo njunemu očetu in dolgo pogrešanemu bratu; s to prošnjo se začne mučna odiseja skozi deželo, ki jo prizadaneta vojno nasilje, verski fanatizem in globoki družinski konflikti, ki postopoma vodijo do razpada človeških odnosov. Zgodba filma Incendies je zaznamovana s počasnim tempom in nelinearno pripovedno nitjo, ki med drugim vključuje časovne preskoke in nenadne menjave med usodami različnih likov; preteklost in sedanjost se postopoma združita v eno tragično zgodbo s šokantnim preobratom, ki sprva deluje neverjetno in za lase privlečeno, a ko realnost vojnega vsakdana potrka na vrata, postane jasno, da so takšni dogodki še kako mogoči in da pustijo hude posledice na posameznikih. Slednje pa je tudi tisto, kar Villeneuveja najbolj zanima; kako vojna spremeni ljudi in jih popolnoma uniči šele mnogo let po tem, ko na bojiščih zavlada navidezno premirje. S čudovito igro, potrpežljivim tempom in presenetljivo brezhibno izpeljanim pripovednim tokom, ki bi v rokah manj izkušenega režiserja izpadel nerodno, se pričujoči film uvršča med še enega od Villeneuvejih umetniških presežkov. Iscendies je film, ki gledalca uspešno “prisili”, da ostane zakopan globoko v njegovem spominu.

Homerjeva pesnitev Odiseja, ki popisuje drzne pustolovščine grškega veterana vojne za Trojo in kralja otoka Itaka, je doživela že nešteto filmskih adaptacij, bodisi neposrednih bodisi svobodnih priredb, zato je enemu največjih del grške literature nemogoče odreči močan vpliv, ki jih je imelo na razvoj sedme umetnosti. The Return italijanskega režiserja Uberta Pasolinija spada med zveste adaptacije Homerjevega epa, le da si za izhodišče vzame zgolj zadnji del pesnitve, ki popisuje Odisejevo (Ralph Fiennes) vrnitev na Itako in ponovno srečanje z odraslim sinom Telemahom (Charlie Plummer) in zvesto ženo Penelopo (Juliette Binoche), ki je obkrožena z nasilnimi snubci, ki od nje zahtevajo, da si med njimi čimprej izbere novega moža. Velja opozoriti, da se film The Return odpove mitološkemu / fantazijskemu ozadju Odisejeve pripovedi in namesto tega vztraja pri grobem realizmu, ki si za fokus izbere ranljivega in ostarelega glavnega junaka, ki nemočno spremlja propad domačega otoka in se skuša vrniti nazaj na zasluženi prestol. Pasolinijeva vizija Homerjevega epa je osvežujoča in drzna, še posebej po zaslugi odličnih igralskih predstav (še posebej Fiennesa in Binochejeve), vzdušne atmosfere, ki je še posebej uspešna pri prikazu propada Itake ter intimne zgodbe, ki namesto spektakla daje prednost človeški drami, kjer so heroji razgaljeni v vsej svoji ranljivosti in konfliktnosti, pohvalno pa je tudi to, da film veliko časa nameni Penelopi in njenemu težkemu položaju zveste žene in samosvoje upornice. Realističen pristop pa je ironično tisto, kar izpostavi tudi nekatere pomankljivosti filma; pusta vizualna podoba, neprepričljiv preskok Odiseja iz trpečega vojnega veterana v drznega bojevnika ter šlampasti akcijski prizori, kar je tudi posledica starosti igralcev, ki niso več v takšni formi kot nekoč. The Return je torej film, ki ga hkrati dvigujejo pod ovirajo lastne ambicije, a je še vedno zanimiv vpogled v neštetokrat analizirano Odisejevo pesnitev.