Blitz, najnovejša celovečerna zgodovinska vojna drama britanskega režiserja Steva McQueena, se z naslovom nanaša na znamenito bliskovito vojno med Veliko Britanijo in nacistično Nemčijo v prvih letih druge svetovne vojne. Tedaj so nemške zračne sile redno bombardirale London in ostala večja britanska mesta, zato so oblasti organizirale evakuacije več tisoč otrok, ki so bili pripeljali v oskrbo na bolj varno podeželje. Film se odvija leta 1940 in spremlja zgodbo mlade tovarniške delavke Rite (Saoirse Ronan) in njenega sina Georga, ki je z vlakom odpeljan iz londonskih ruševin, vendar se na pol poti odloči vrniti v prestolnico, čeprav ga revščina in smrt pričakujeta na vsakem koraku. Blitz je dober primer filma, ki ga povozijo lastne (in dobronamerne) ambicije; McQueen skuša v slabih dveh urah zgraditi avtentično zgodovinsko dramo o grozljivem boju za preživetje med nemškimi bombardiranji, ganljivo emocionalno zgodbo o ločitvi in vnovični združitvi matere in sina ter družbenokritični portet britanske družbe, ki se sooča s problematiko rasne segregacije. Film je mogoče še najbolj uspešen, ko se z zavidljivo produkcijo, izpiljeno vizualno podobo in prepričljivo temačno atmosfero posveča prikazu življenja revnih med ruševinami zdemoliranega Londona, vendar pa je toliko slabši kot družinska in družbenokritična drama. McQueen neprestano skače med Ritino in Georgevo zgodbo, vendar pa nobenemu od njih ne nameni dovolj časa, da bi gledalcu zanju moralo biti mar. Ronanova je kakopak odlična, vendar bolj zaradi njenega naravnega šarma, ki ga vlije v vsako vlogo, medtem njen lik ostaja precej nedodelan. A kjer Blitz najbolj pogrne, je pri njegovem spogledovanju s socialnim realizmom literarnih del Charlesa Dickensa in protirasističnem sporočilu; pri obojem se zateka v osladni hollywoodski sentimentalizem in poenostavljenost, ki naredi zgodbo še bolj plitko. Glede na to, da je McQueen v preteklosti zakrivil cel kup mojstrovin, je s tega vidika Blitz precejšnje razočaranje; občasno razkošen, spodobno odigran in vzdušen, povečini pa prazen in nedorečen. Nihče nam ne bo zameril, če rečemo, da smo pričakovali več.

Distopična vojna drama Civil War, sicer novi celovečerec Alexa Garlanda, ne bi mogla ugledati luči sveta ob bolj primernem trenutku; glede na trenutno vroče politično ozračje, ki vlada v ZDA, se scenarij o državljanski vojni zdi zelo verjeten, Garland pa je to strašljivo prerokbo spravil na velika platna, četudi ne v takšni obliki, kot bi pričakovali. Že pred izidom so se okoli filma širile špelukacije o njegovem domnevno provokativnem političnem sporočilu, ki bi prelilo še več olja na ogenj ideološkega ekstremizma, toda Garland je v svoji viziji ameriške bratomorne vojne ostal diplomatski; Civil War ni političen film, ampak v prvi vrsti opomin o pomenu novinarstva v vojnem času, hkrati pa tudi absurdna tragedija, ki skozi brutalno nasilje in črni humor izpostavi bizarnost situacije, kjer tudi udeleženci vojne niso več prepričani, za kaj in proti komu se sploh borijo. Glavni junaki filma tako niso vojaki, ampak skupina vojnih novinarjev, ki se odpravi proti okupiranemu Washingtonu, da bi intervjujala ameriškega predsednika, vendar pa pri tem trči ob grozljivo resničnost razdeljene Amerike. Srce filma predstavljata odlični Kirsten Dunst in Caille Spaeny, ki predstavljata jing-jang pogledov na novinarstvo; medtem ko je prva utrujena novinarka, katere so vojne grozoto čustveno ohromile, se druga z dogajanjem na bojišču šele spoznava. Njuna moralna vojna gledalca vodi skozi edinstveno filmsko izkušnjo, ki prepriča z ravno pravšnjo mero čustev in vznemirljive akcije, nenavadno očarljive izbire glasbe, ki pogosto služi kot kontrast nasilju, hkrati pa film zaradi svoje nepolitične narave ne izpade pridigarski ali sentimentalen. Civil War je film, ki ne želi razdvajati, ampak vzpodbuditi k razmisleku, četudi se zaveda, da pri tem ne bo našel enostavnih odgovorov. Ta odsotnost konkretnega družbenega komentarja bi znala katerega gledalca zmotiti, kar je delno upravičen očitek, toda Garland navkljub temu posreduje dovolj materiala za konkreten razmislek. Sicer pa; so ob trenutni politični anarhiji, ki vlada v ZDA, res potrebne dodatne razlage o tem, zakaj je državljanska vojna verjetna?