Britanski filmar Jonathan Glazer svojega novega celovečerca, vojno tragedijo The Zone of Interest, ne bi mogel predstaviti ob bolj primernem času. Govorimo o času, ko smo ljudje, sicer obkroženi s strašnimi novicami o vojnah in krizah, ki se dogajajo skoraj pred našim pragom, vendar še vedno vztrajamo pri čepenju znotraj t.i. območja interesa, kjer živimo zgolj za zagotavljanje lastnega ugodja. Omenjeno območje v pričujočem filmu, postavljen v leto 1943, predstavlja sanjska hiša zakoncev Höss, ki je postavljena zraven zloglasnega koncentracijskega taborišča Auschwitz. Rudolf Hőss, sicer resnični nacistični komandant taborišča in vojni zločinec, njegova žena Hedwig in njuni otroci tako sledijo vsakdanji rutini (plavanje, rojstnodnevne zabave, preizkušanje novih oblek, opravljanje), medtem ko se na drugi strani zidu odvijajo grozote, sugerirane zgolj preko zastrašujočih zvokov streljanja, vpitja, kričanja, jokanja in gorenja ognja, občasno pa se na nebu pojavi črn dim iz bližnjih krematorijev, kjer sežigajo trupla jetnikov. The Zone of Interest je izredno posrečen in brutalno neizprosen filmski eksperiment, ki secira banalnost zla na subtilen in domiseln način; Blazer se premeteno odpove eksplotaciji holokavsta in njegove grozote omeji na naravne zvoke, ki so presenetljivo bolj strašljivi od eksplicitnih prizorov nasilja, k še bolj avtentični grozi pa prispevajo kontrastna fotografija, ki lovi ravnotežje med idilčno naravo in temačnostjo stavb taborišča ter hladnokrvne in naturalistične igralske predstave Christiana Friedla in Sandre Hüller v glavnih vlogah zakoncev Höss. Film zaradi svojega močnega eksperimentalnega pristopa kakopak ne bo prijal vsakemu gledalcu, še posebej tistim, ki pričakujejo klasični film o grozotah holokavsta; njegova sila minimalistična zgodba, katere rdeča nit je v prvi tretjini praktično neobstoječa, zna zbuditi občutke repeticije in dolgočasja, a to je povsem odvisno od gledalčevega potrpljenja. The Zone of Interest je film, ki navkljub časovni distanci tragedije, katero obravnava, ostaja strašljivo aktualen, še posebej v današnjjih časih, ko sta brezbrižnost in aroganca postali vrlini privilegiranega zahoda.

Zdi se impresivno, da se legendarni filmar Ridley Scott pri svojih 86. letih še vedno loteva izredno grandioznih in ambicioznih projektov, med katere spada tudi njegov najnovejši celovečerec Napoleon, skoraj tri ure dolg zgodovinski ep o vzponu in padcu slovitega francoskega generala in kasnejšega “prvega cesarja Francije” Napoleona Bonaparteja (1769-1821). Velja opozoriti, da se film osredotoča zgolj na njegovo obdobje med letoma 1793 in 1815; po izbruhu francoske revolucije, ki med drugim terja tudi javna obglavljanja francoske kraljeve družine, se Napoleon začne uveljavljati kot briljantni vojaški strateg, ki povede francosko vojsko v številne pomembne zmage, njegove ambicije pa zrastejo do te mere, da izvede državni udar in se proglasi za cesarja, sočasno z uspehi na bojišču pa trpi njegovo zasebno življenje, še posebej kompleksen odnos s cesarico Josephine, ki navkljub pogostim skokom čez plot in nezmožnosti, da mu rodi potomca, ostane najpomembnejša ženska v njegovem življenju. Napoleon je s tehničnega vidika skoraj brezhiben film; Scott znova postreže z veličastnimi in vzdušnimi prizori bitk, ki so zaznamovane z umazanijo in presenetljivo brutalnimi orgijami krvi, enako odlična pa je tudi uporaba glasbe, natančne scenografije in kostumografije ter drugih malenkosti, ki film resnično delajo epskega. Prav tako se ni moč pritoževati čez igralske kreacije, kjer pozornost ukrade prekrasna Vanessa Kirby kot Josephine, ki svojemu sicer stranskemu liku doda veliko globine, na nasprotni strani pa ji stoji Joaquin Phoenix v naslovni vlogi, ki je sicer rahlo neobičajna izbira, vendar uspe igralec s svojo prezenco izkazati tako Napolenovo karizmo kot tudi ranljivost. Film pa žal nekoliko bolj šepa na ravni vsebine, kar je posledica pretirane ambicioznosti projekta; v slabih treh urah je nemogoče pokriti Napolenovo življenje v razponu četrt stoletja, zato je moč pričakovati, da film mnogo dogodkov preskoči, jih zgolj na hitro ošvrkne, v nekaterih primerih pa tudi priredi. Scottov film tako zgolj nameče nekaj drobtinic, ki zbudijo gledalčev interes, za kaj bolj poglobljenega pa bo slednji moral iskati nekje drugje. Napoleon je na nek način zgodovinska lekcija za “telebane”, ki pa bo v obljubljeni razširjeni različici vendarle uspe popraviti napake.