Ena od večjih izgub, ki jih je letos utrpel filmski svet, je bila tudi nenadna smrt legendarnega režiserja in scenarista Williama Friedkina. Filmski avtor, ki se ni nikoli bal provokativnosti in premikanja meja znotraj posameznih žanrov, si je tik pred svojo smrtjo za labodji spev izbral sodno vojaško dramo The Caine Mutiny Court-Martial, ki temelji na istoimenski gledališki igro in pred njo tudi romanu Hermana Wouka. V igri in knjigi spremljamo nenavadni incident na vojaški ladji Caine, ki se nekega dne znajde sredi ekstremnih vremenskih razmer, zaradi katerih izbruhne konflikt med veteranskim poveljnikom Queegom in mlajšim poročnikom Marykom. Slednji zaukaže, da se Queega zaradi domnevne psihične nestabilnosti razreši iz funkcije poveljnika ladje, incident pa kmalu pristane na vojaškem sodišču. Sodni proces tudi predstavlja glavnino filma The Caine Mutiny Court-Martial; gledalci spremljamo zaslišanja vseh vpletenih ter besedne dvoboje med neizprosno tožilko ter moralno razklano obrambo, kjer sta oba prisiljena slediti svojim interpretacijam dogodkov na ladji, ki so privedli do upora. Friedkinov poslednji celovečerec je eden od tistih filmov, ki se poslužujejo principa “manj je več” in dokažejo, da za dober film včasih ni potrebno nič drugega kot ena lokacija, odlični dialogi in pestra igralska zasedba, kjer seveda briljirata predvsem Kiefer Sutherland in Jason Clarke kot poveljnik Queeg in obrambni odvetnik Greenwald. Friedkinova spretna režija in močan scenarij uspejo iz ene same lokacije iztisniti vse potrebno za gledalčevo zavzeto spremljanje dogajanja, k še boljši izkušnji pa pripomore tudi moralna sivina zgodbe, ki jo film sicer venomer izpostavlja. Tukaj ni dobrih in slabih fantov, zmagovalcev in poražencev… je zgolj portret izredno kompleksne situacije, iz katere nihče ne bo izstopil z zgolj manjšimi posledicami. To je še posebej izrazito v zadnjem prizoru filma s čudovitim monologom, ki služi tudi kot klofuta dejstvu, da pravica in resnica predstavljata dvorezni moralni meč. The Caine Mutiny Court-Martial je zavidanja vredno slovo filmskega mojstra, ki je z njim zgolj potrdil svojo umetniško nesmrtnost.

Uvodne besede pričujočega filma postrežejo z razlago njegovega naslova; Sisu je finska beseda, ki nima direktne prevoda, na najbolj preprost način pa bi jo pojasnili kot sinonim za stoično determinacijo, mogočno odpornost ter neizmeren pogum. To so tudi karakteristike glavnega junaka istoimenskega filma, molčečega iskalca zlata Aatamija Korpija, ki leta 1944 na vrelišču vojne med nacistično Nemčijo in Finsko tava po podeželju in trči ob paravojaško enoto nemških vojakov, ki želijo odtujiti njegov plen v obliki vreč zlata, vendar seizkaže, da je Korpi nekdanji pripadnik finskih komandosov, znan po svojih okrutnosti, nadčloveški telesni vzdržljivosti in surovih načinih eliminacije nasprotnikov. Sisu neobremenjen, hedonistični in nepretenciozen poklon klasičnim špageti westernom Sergia Leoneja, ki je še dodatno začinjen s tarantinovskim črnim humorjem in ekscesnim, skorajda risankasto pretiranim nasiljem, odlikujeta pa ga še čudovita fotografija, odlična glasba in stoično hladne igralske predstave . In četudi je zgodba filma umeščena v resnično zgodovinsko okolje in ne vključuje nobenih fantazijskih / nadnaravnih elementov, je povsem odveč debatirati o njeni verjetnosti. Glavni junak je praktično neuničljiv in preživi še tako nemogočo izkušnjo (med drugim je utopljen, obešen, zažgan, vržen na minsko polje in celo zataknjen za kolo drvečega vojaškega aviona), lahko bi celo rekli, da je nekakšen terminatorski lik, ki molče in brutalno obračunava s svojimi nasprotniki, gledalcem pa je bolj ali manj jasno, kako se bo zgodba zaključila. Film tako na vse mogoče načine pretirava (še posebej v zadnji tretjini, ki je na meji idiotskega absurda), toda ravno to pretiravanje in neobemenjena drža ga delata strašansko zabavnega in napetega. Resda pa se zdi, da bi film lahko na trenutke pritisnil na zavoro in ostal bolj zasidran v realnosti, ne da bi s tem žrtvoval občutka za brutalnost in suspenz. Navkljub pretiranemu zatekanju v absurde in formulaični zgodbi pa je Sisu pristna žanrska zabava za vse, ki si za slabo uro in pol želite poslati možgane na pašo.