Brata Ethan in Joel Coen sta v svoji več kot 20 – letni filmski karieri dosegla že toliko, da ju je že odveč predstavljati. Letos sta se pod okriljem spletne platforme Netflix lotila zelo ambicioznega projekta in sicer antologije šestih kratkih zgodb, ki se odvijajo na Divjem zahodu in na katerih sta brata Coen delal že od začetka svoje kariere. Rezultat tega je The Ballad of Buster Scruggs, nenavadni vestern, ki združuje elemente burlesknega muzikala, situacijske komedije, tragedije, romantične drame in surrealne dialoške igre. Prepletanje teh žanrov v izročilo vesterna je kakopak zahtevno in lahko vodi do precej klavrne izvedbe, toda brata Coen sta že večkrat dokazala, da jima eksperimentiranje ni tuje in tudi tokrat ne razočarata. Pričujoči film je izvrstni kolaž vsebinsko nepovezanih zgodb, ki pa jih združuje značilni “coenovski” humor, prečudovita vizualna podoba (vsak široki kader puščavske prerije, travnatih poljan in zasneženih gora je sapo jemajoč), nekonvencionalna pripovedna nit ter spretno menjavanje tona posameznih epizod. Velja opozoriti, da se film začne kot odbita komedija in gledalec sprva pričakuje, da bo takšen izdelek v celoti, toda nekje na polovici brata Coen obrneta ploščo in postrežeta s precej bolj mračnimi, nasilnimi in celo romantičnimi momenti, tempo pa se prav tako umiri in v zgodbe vnese več melanholije. Ta preobrat zna biti za gledalce rahlo nadležen, vendar če se mu prepustite, boste na koncu bogati za čudovito izkušnjo. Skratka; The Ballad of Buster Scruggs je še en izvrsten izdelek bratske naveze Coen, ki redko razočara.

Če je Jeremy Saulnier s svojima prejšnjima filmoma Blue Ruin in Green Room uspel nemudoma osvojiti kritike in občintvo, je s svojim najnovejšim izdelkom, dramatičnih neo westernom Hold the Dark nekoliko manj uspešen, vsaj če sodimo po precej mešanih odzivih nanj. A ironija je nanesla, da je Saulnier tokrat posnel svoj najbolj ambiciozen, vsebinsko dovršen in provokativen, vizualno čudovit in tehnično izpopolnjen film. Hold the Dark je namreč zgodba o ljudeh, ki so se prisiljeno soočiti s krutostjo narave in v sebi prebuditi zver, kar pogosto vodi do slabih, neracionalnih odločitev. To na lastni koži občuti pisec knjig o vedenju volkov, ki se odpravi v hladno divjino Aljaske, da bi našel fantka, katerega naj bi ugrabili volkovi. Kar sledi, je nepredvidljiv in okruten tornado nasilja, temačnosti in padca v brezno norosti, kjer logično razmišljanje in empatija ne obstajata več. Saulnier gledalca razvaja s prečudovitimi posnetki aljaške divjine ter izpostavljanje kontrastov med naravo človeka in zveri, v tem primeru volkov, ki niso prikazani kot divje živali v boju za obstanek, ampak se zdi, da jih želi zgodba na nek način humanizirati. To je precej smiselno, saj je človek v tem filmu nasilen, okruten, neracionalen in mu ubijanje predstavlja vsakdanjo rutino. Verjetno ni treba poudarjati, da film zaradi izrazito temačnega tona in dokaj depresivnega portreta človečnosti (oz. njene odsotnosti) ne bo pogodu vsakomur, dodatno pa še zna zamoriti dolžina skoraj dveh ur, ki lahko občutljivejšim gledalcem predstavlja pravo agonijo. A okusi so pač različni; Hold the Dark je odlično odigran, vsebinsko močan in vizualno atraktiven izdelek, njegov uspeh pa je povsem odvisen od gledalčevih pričakovanj.