Deadwood je ena najboljših nadaljevank vseh časov, ki ni ponudila samo avtentičen in brezkompromisen portret življenja na divjem zahodu, ampak tudi unikatno mešanico shakespearjanskih dialogov in politično nekorektnega grobjanstva, ki je s tematikami nasilja, pohlepa, korupcije in političnih zarot potegnila mnogo vzporednic z aktualnim dogajanjem v našem svetu. K še večji privlačnosti je pripomoglo tudi domiselno prepletanje fikcije in resničnosti. Nadaljevanka je v samo treh sezonah dosegla kultni status, kar pa ji ni pomagalo, da ne bi bila nenadoma ukinjena. Ne bomo pretiravali, če rečemo, da je ukinitev Deadwooda za mnoge ena največjih krivic v zgodovini televizije, saj je oboževalce prikrajšala za ustrezen zaključek zgodbe o prebivalcih mesta Deadwood. To napako skuša pripraviti film Deadwood: The Movie, ki se odvija deset let po zaključku 3. sezone in znova odpre vrata v naslovno rudarsko mesto, ki proslavlja 10. obletnico ustanovitve države Južne Dakote, z vnovičnim prihodom zdaj senatorja Hearsta, ki je v preteklosti Deadwood ustrahoval z izsiljevanji, korupcijo in umori nedolžnih ljudi, pa se znova prebudijo stare zamere. In lahko se še tako trudimo, toda pričakovanja, da bo film ponudil zadovoljivo slovo od kultne nadaljevanke, so bila zaskrbljujoče visoka. Nenazadnje s(m)o oboževalci na ta epilog čakali več kot deset let, zato si film poraza enostavno ni smel privoščiti. Končni rezultat je sicer nepopoln in prenagljen, vendar hkrati zadovoljiv in čustven konec obdobja pohajkovanja po naslovnem mestu. Velika večina igralskega ansambla se vrne, čeprav je največ poudarka na Swearangenu in njegovemu šepajočemu zdravju, nikoli pozabljenih zamerah med Bullockom in Hearstom ter načrtovanju poroke med nekdanjo prostitutko Trixie in njenim izbrancem Salom. Pojavi se tudi nekaj novih obrazov, vendar pa so večinoma pogrešljivi in nepomembni za okvirno zgodbo. Igralske predstave so na visokem nivoju, zgodba pa na hitro vzpostavi duh “modernih časov”, ki je zajel Deadwood, hkrati pa prepričljivo razreši nekaj nedokončanih stranskih zgodb iz konca 3. sezone. Škoda le, da okvirna zgodba (ponovni spor med Hearstom in Deadwoodom) po vrhunskem uvodu zatava v slepo ulico in tam tudi ostane. Sam razvoj konflikta je kompetentno prikazan, toda ob koncu se gledalec ne bo uspel znebiti občutka, da nekaj manjka. Deadwood: The Movie je kot razširjena epizoda nadaljevanka na visokem nivoju, kot zaključek pa bo marsikoga pustil rahlo nepotešenega.

Strah se pojavlja v vseh možnih oblikah; fizični ali psihični. Včasih nam lahko domišljijo prebudi en sam naraven pojav kot npr. veter. Oglašanje vetra v tihi pokrajini je lahko že samo po sebi strašljivo in tega se zaveda tudi srhljivi western The Wind, ki ga je moč opisati kot The Shining na divjem zahodu. Glavna junakinja filma je Lizzy, ki skupaj s svojim možem Isaacom živi nekje na samotnem podeželju, nekega dne pa dobita za sosede mlad par, ki pričakuje otroka. Od tu naprej začne četverico ogrožati nevidna sila, ki straši po okolici in hkrati vpliva na napete odnose med obema paroma. Režiserka Emma Tammi dokaže tisto, kar je pred njo že Jennifer Kent; da imajo ženske filmarke prav poseben čut za grozljivke, ki se bolj kot na kri, posebne učinke in predvidljive trike zanašajo na dobro in večplastno zgodbo, like, s katerimi se lahko poistovetimo ter srhljivo atmosfero z nevidno nevarnostjo, ki morebiti prestraši še bolj kot katerakoli pošast. Tammiejeva s filmom The Wind ustvari žanrsko poslastico, ki se večinoma odvije na enem samem kraju in s tem še dodatno poudari občutke osamljenosti likov in njihove naraščujoče paranoje zaradi nečesa, kar morebiti obstaja zgolj v njihovih glavah. Film vse odgovore premeteno skrije v meglico skrivnosti, ravno to pa gledalca še dodatno vzpodbudi, da si zgodbo ogleda še enkrat. Prihodnost grozljivk je v ženskih rokah.