Legendani Quentin Tarantino je že s svojim prejšnjim filmom, vojno farso Inglorious Basterds nakazal, da se zanima za žanr vesterna, s filmom Django Unchained pa se je v omenjeni žanr spustil z dušo in telesom. Naslovni junak je osvobojeni suženj, ki v družbi ciničnega lovca na glave potuje po rasističnem ameriškem jugu, da bi osvobodil svojo ženo, ki je v lasti gobezdavega in psihopatskega gizdalina. Zgodba na površju ne načne kaj posebno novega; motiv maščevanja je v filmih star kot je stara sedma umetnost, toda Tarantino je mojster tega, da v že znane, skorajda klišejske zaplete vnese nekaj povsem unikatnega, provokativnega in obešnjaškega. Django Unchained je zbirka najboljšega, kar premore Tarantino; izvrstni dialogi, pestra galerija ekscentričnih likov, izrazito črn humor, ekscesno nasilje in politično nekorekten odnos do občutljivih problematik, ki navkljub temu, da se film odvija le nekaj let po koncu ameriške državljanske vojne, ostajajo (žal) aktualne tudi danes; od primitivnosti rasizma pa vse do programskih nebuloz desničarskega ekstremizma. Toda Tarantino se ne sebi primerno ne podreja sentimentalizmu in lažnemu optimizmu, ampak brez dlake na jeziku in posmehljivo obračunava z rasistično mentaliteto. Da film venomer ostaja na ravni presežka, pa poskrbi tudi ansambel samih prvorazrednih igralcev; od Jamieja Foxxa, Christopha Waltza, Leonarda DiCapria pa vse do Samuela L. Jacksona v vlogi črnca, ki sovraži lastno raso. Rezultat tega je žanrska klasika, eden najboljših vesternov po Eastwoodovi klasiki Unforgiven in zaenkrat Tarantinov najboljši film v karieri.

Film Slow West bi težko opisal s preprostimi besedami; gre za nekakšen hibrid nasilnega westerna in črne komedije, ki se na svoj način zaveda klišejev žanra, po katerih tava in se iz njih tudi odkrito norčuje. Zgodba o nenavadnem prijateljstvu med mladeničem, ki pripotuje v Ameriko, da bi našel svoje pogrešano dekle ter ciničnim lovcem na glave je nekaj, kar je potrebno dojemati z veliko mero simbolizma in absurda, saj realno gledano film ne drži veliko vode, toda bistvo se skriva nekje drugje. Režiser in scenarist John McLean (med drugim tudi slikar in glasbenik) poskuša predvidljivo zgodbo prikazati na nekoliko drugačen način; preko izvrstnega kontrasta med neizprosnim zakonom zahoda, kjer se najprej strelja, šele nato sprašuje ter neokrnjene narave, ki navkljub nasilju ostaja enako čudovita in nedolžna. Tu se morebiti skriva poanta zgodbe; da se človek z nasiljem umaže, narava pa svoje lepote ne izgubi, saj zgolj obstaja in s tem nikogar ne prizadane. Čudaški film, ki na več mestih razbije realnost in se tega tudi dobro zaveda, odlikuje odlična igralska zasedba, kjer kakopak znova prepriča Michael Fassbender v vlogi lovca na glave, čeprav tudi Kodi Smit – McPhee kot naivni mladenič ni nič slabši, vse skupaj pa na višjo raven ponese vrhunska glasba, čudovita fotografija in prefinjeno čudaški humor. Slow West je film, ki ne bo prepričal vsakega gledalca, ima pa nedvomno veliko stila in domišljije, da ostane v spominu.