
Cormac McCarthy je eden od najpomembnejših ameriških pisateljev 20. stoletja, njegovi romani pa zaradi specifične narave in likov precej zahtevno branje, še posebej, če jih kdo želi pretvoriti v filmsko obliko. Zato ni čudno, da so bili mnogi skeptični, ko se je vsestranski James Franco lotil filmske adaptacije McCarthyjevega verjetno najbolj okrutnega, nasilnega in morbidnega romana, Child of God. V njem spremljamo zgodbo samotarja Lesterja Ballarda, ki ga naženejo iz zemlje njegovega očeta, zato se zateče v divjino, kjer postopoma pade v stanje blaznosti ter izvrševanja številnih sprevrženih zločinov. Kako iz zgodbe, ki vključuje eksplicitne prizore nasilja, obscenosti ter celo nekrofolije, ustvariti gledljiv filmskih izdelek? Franco je pri tem poslanstvu uspešen zgolj napol; Child of God je brez dvoma ambiciozen izdelek, ki uspešno zajame atmosfero morbidne divjine in moralne degradacije glavnega junaka, hkrati pa prizore nasilja in ostalih sprevrženosti prikaže naturalistično in brez olepševanja. A film kot celota ne pusti globjega vtisa, saj tako zgodbi kot likom ne pusti dovolj prostora za dihanje in zdi se, da gredo vse podobe mimo nas povsem vsakdanje in brez pravega učinka. Povrhu tega lahko antipatični liki in sila neprijetna zgodba odbijejo večino gledalcev. Če pa ste oboževalec bolj ekstremnih filmskih izletov, potem je pričujoči film prava izbira za vas.
