Nekateri filmi se srečujejo s tako težavno produkcijo, da je že sam čudež, če nekoč uspejo ugledati luč sveta. Zgovoren primer je Brimstone, morbidni in izredno surov vestern, ki ga je nizozemski režiser Martin Koolhoven pripravljan kar pet let in tekom nastanka utrpel hudo psihično izčrpanost, ki pa je posledično doletela tudi celotno ekipo. Film, ki so ga v Evropi sprejeli z odprtimi rokami, v ZDA pa raztrgali, je feministični manifest o položaju žensk za časa ameriškega divjega zahoda, kar je prikazano skozi kompleksno in večplastno zgodbo o nemi Liz (fantastična Dakota Fanning v svoji najzahtevnejši vlogi doslej), ki poskuša ubežati lastni preteklosti in psihopatskemu pridigarju (srhljivi Guy Pearce), katerega k dekletu vleče mračna skrivnost. Film, ki je porazdeljen na več sprva nepovezanih poglavij, nas pelje skozi najtemnejša obdobja divjega zahoda in pri tem ne skopari z brutalnim nasiljem, osebnostno odurnimi liki ter mnogimi prizori, ob katerih se bo šibkejših gledalcem obračal želodec. A za vso to okrutnostjo se skriva film, ki se lahko pohvali z vrhunsko fotografijo, že omenjenimi odličnimi igralskimi predstavami, ganljivo glasbo, spretno zrežiranimi prizori napetosti in pristne človeške drame, hkrati pa lahko skozi zgodbo o krivični podobi ženske, ki mora hkrati igrati vlogo gospodinje, kurbe in zveste služabnice moškemu gospodarju (včasih že takoj po prvi menstruaciji), potegnemo mnoge vzporednice z današnjo seksistično “trumpovsko” Ameriko. Četudi sila neprijeten za ogled in večkrat prenasilen, je Brimstone vrhunsko filmsko čtivo, ki se lahko z zlatimi črkami vpiše med letošnje ustvarjalne vrhove sedme umetnosti.

Alejandro G. Innaritu se je po velikem zmagoslavju na Oskarjih leta 2014 s komično dramo Birdman nemudoma lotil novega in še zahtevnejšega podviga; snemanja pustolovščine resničnega traperja Hugha Glassa, ki se leta 1823 s skupino trgovcev s kožami potika po indijanskem območju in nekega dne med lovom naleti na orjaškega grizlija, ki ga hudo rani, nato pa ga še preostali tovariši v skupini prepustijo v oskrbno oportunističnega in sebičnega Fitzgeralda, ki Glassa živega zakoplje in umori njegovega sina, vendar se traper “vrne” nazaj v življenje in zapriseže maščevanje. Pričujoči film se sliši kot preprosta kombinacija drame o preživetju v divjini ter trilerja z maščevanjem kot osrednjim motivom, kar ni daleč od resnice. The Revenant na vsebinski ravni ne odkriva ničesar novega, saj gre v osnovi za klasično zgodbo o Lazarovem vstajenju človeka, ki ga pri življenju ohranja goreča želja po maščevanju. Navkljub že videnemu zapletu pa nas Innaritu popelje na vizualno osupljivo, srhljivo vzdušno in brutalno iskreno odisejo po zasneženi ameriški divjini, ob kateri bo gledalec ves čas čutil pospešen srčni utrip. The Revenant je enako surov kot nenavadno poetičen film, ki se spogleduje z elementi filmskega impresionizma, veliko svojega časa pa prepusti tišini in grandizonoti neusmiljene divjine, katera preži na glavnega junaka. Kamera hipnotično plava med drevesi, lovi simbolične žarke sonca, ki lebdijo nad hladno in pusto pokrajino, včasih pa tudi vodni tok in šumenje vetra izpovejo tisto, kar v sebi čuti glavni junak, ki večino filma preživi v popolni samoti. Za tako dober rezultat se je treba zahvaliti tudi odlični igralski zasedbi, kjer se kakopak najbolj izkažeta Leonardo Di Caprio in skorajda neprepoznaven Tom Hardy v enako preprosti kot kompleksni vlogi Glassovega nasprotnika Fitzgeralda. The Revenant je filmska umetnina, ki dokaže, da je lahko nekaj preprosto tudi zelo učinkovito.