Cormac McCarthy je pisec, poznan po svojem brezkompromisno unikatnem slogu pripovedovanja, zaradi katerega so filmske adaptacije njegovih del toliko bolj zahtevno opravilo. To vsekakor velja tudi za njegov postapokaliptični roman Cesta, postavljen v svet, uničen zaradi nepojasnjene katastrofe, redki preživeli pa so prisiljeni v okruten boj za obstanek, kjer nanje ne preži noben sovražnik, razen njih samih. Sredi tega kaosa in brezupa se znajdeta tudi oče in njegov desetletni sin, ki z obrabljenim nakupovalnim vožičkom potujeta po opustošeni pokrajini in sledita cesti proti jugu oz. proti morju. McCarthyjev roman je zaradi bogatega metaforičnega jezika in filozofsko / teološkega pristopa do žanra postapokaliptične fikcije vsekakor težak zalogaj za primerno filmsko adaptacijo, toda režiserju Johnu Hillcoatu uspe ustvariti ne zgolj eno najboljših filmskih priredb romana omenjenega avtorja, ampak hkrati daleč najbolj avtentičen, ganljiv in emocionalen postapokaliptični film vseh časov. Film premeteno najde idealno ravnotežje med surovo poetičnostjo romana in bolj filmskim prikazom grozot, ki jih za seboj pušča uničen svet, srce tako knjige kot filma pa predstavlja tenkočutno prikazan odnos med očetom in sinom, ki ju fenomenalno upodobita Viggo Mortensen in Kodi Smit McPhee. Film hkrati prepriča s presunljivo vizualno podobo, čudovito glasbo dvojca Nick Cave in Warren Ellis ter izrazitim minimalizmom, kjer so bolj kot dogodki pomembna občutja, seveda pa Hillcoat nikoli ne pozabi na izvirni simbolizem knjige v obliki ognja, ki gori tudi v najtemnejši noči. The Road je film o ognju v svetu teme, o upanju sredi brezupa in vrhunski opomnik glede tega, kaj je sploh še pomembno, ko civilizacija iz sebe spusti zadnjih izdih.

Navkljub šibki popularnosti vesternov je Quentin Tarantino pred tremi leti gledalce in filmske kritike močno presenetil s svojo obešnjaško in posmehljivo klasiko Django Unchained. Očitno je uspeh presenetil tudi režiserja samega, tako da se je podobnega žanra lotil tudi ob koncu letošnjega leta s skoraj tri ure dolgo western detektivko The Hateful Eight, kjer Tarantino sodeluje s svojimi starimi znanci kot so Samuel L. Jackson, Michael Madsen in Tim Roth. Navkljub epski dolžini ima film precej minimalitično zgodbo; skupina lovcev na glave se pred snežno nevihto zateče v manjšo brunarico sredi divjine, kjer pa kmalu med njimi izbruhnejo konflikti in nasilje. Kot že rečeno, je film zamišljen kot detektivka, nekakšna umazana različica Hercula Poirota, kjer uglajenost in prefinjenost glavnega junaka nadomestijo rasistične opazke, psovke in trupla. Hkrati pa je The Hateful Eight film, kjer Tarantino na sebi značilen frajerski in politično nekorekten način obračuna z večnimi tematikami izdaje, pohlepa, nasilja in kakopak rasizma, ki tudi po koncu državljanske vojne ni izumrl. Kot vedno odlični in pikri dialogi, prefinjen črni humor, začudoma živahno dogajanje (glede na to, da se glavnina filma odvije v enem prostoru) ter “tarantinovsko” krvav epilog, ki je enako odbijajoč kot tudi emocionalen naredijo iz westerna The Hateful Eight še eno mojstrovino enega od najboljših filmarjev ta hip, ki ne kloni trendom in pridno neguje svoj unikatni stil.