Pogosto žal podcenjeni igralec Tim Blake Nelson je najbolj poznan po svojih komičnih vlogah v filmih kot so O Brother, Where Art Thou in The Ballad of Buster Scruggs, zato ga je toliko bolj osvežujoče v bolj resnih vlogah. Med slednje spada tudi njegov nastop v najnovejšem elegičnem westernu Old Henry, kjer predstavi svojo različico morilca Williama Munnyja iz Eastwoodove klasike Unforgiven; naslovni junak je namreč vdovec, katerega utrujen obraz razkriva, da ima za seboj burno (in predvsem nasilno) preteklost, na stara leta pa živi z najstniškim sinom na kmetiji, kamor se nekega dne zateče ranjen moški z vrečo, polno denarja in na begu pred skupino bančnih roparjev. Zgodba se zdi preprosta, saj v resnici tudi je; Old Henry je staromodna kavbojka, ki se oklepa mnogih žanrskih arhetipov, zaznamovana pa je tudi z nepretenciozno oz. konvencionalno pripovedno nitjo in izrazito elegičnim tonom, kar film uvršča poleg omenjenega Eastwoodovega “zadnjega velikega westerna”; zgodba filma namreč na več mestih postreže z melanholičnim vpogledom v simbolično umiranje tradicije ameriškega zahoda in njegovih stereotipov, kjer kavboje zdeluje slabo fizično zdravje in travme iz nasilne preteklosti, kjer junake namesto ježe proti sončnemu zahodu čaka sprehod skozi blato in umazanijo in kjer so revolveraške ikone (ena od njih se namreč pojavi v končnem preobratu) razgaljene v vsej svoji eksistencialni bedi ter metaforični krvi, ki jo ne uspejo sprati s svojih rok. Film režiserja in scenarista Potsyja Poncirolija hkrati odlikujejo čudovita, na trenutke že kar poetična fotografija, umirjena glasba ter že omenjene igralske predstave, kjer poleg Nelsonovega fenomenalnega “oskarjevskega” nastopa prepriča tudi neprepoznavni Stephen Dorff kot osrednji zlikovec. Zgodba filma Old Henry resda ni povsem izvirna in težko bi rekli, da znotraj žanra westerna odkriva toplo vodo, še posebej, če jo primerjamo s klasiko Unforgiven, vendar pa ima vseeno dovolj adutov v rokavu, da bo film kot celota navdušil ljubitelje otožno razpoloženih kavbojk.

Jane Campion lahko brez kančka dvoma uvrstimo med eno najboljših filmark vseh časov, ki že od nekdaj rada potuje v preteklost in razgali kompleksne medčloveške odnose, razumevanje ljubezni ter napetosti med spoloma v različnih zgodovinskih obdobjih. S svojim najnovejšim filmom, epsko western melodramo The Power of the Dog Campionova gledalca popelje v leto 1925, natančneje v obdobje zatona duha klasičnega divjega zahoda, kjer se mistika kavbojev postopoma izgublja s prihodom industrializacije in zametkov tega, kar je posledično vodilo do rojstva kapitalizma. Film predstavi zgodbo dveh premožnih bratov Burbank, ki si osebnostno ne bi mogla biti bolj različna; medtem ko je George (Jesse Plemons) razumevajoč in empatičen moški, je njegov starejši brat Phil (Benedict Cumberbatch) nasilen in neotesan surovež, ki se brez kančka slabe vesti izživlja nad šibkejšimi posamezniki, med katerimi sta tudi Georgeva občutljiva žena Rose (Kirsten Dunst) in njen mlajši brat, ki s svojo občutljivo oz. “poženščeno” naravo predstavlja idealno tarčo posmeha za robustne kavboje, ki ga obkrožajo. Campionova, ki je film tudi spisala, preko natančne in realistične karakterne študije odnosov, razgali uničujoč vpliv t.i. toksične moškosti z dveh perspektiv; z vidika žrtve, ki je prisiljena prenašati verbalna poniževanja in čustvene manipulacije ter z vidika posameznika, ki se sramuje svoje drugačnosti in se želi na vsak način podrediti okolju zatiranja, cinizma in nasilja. To, da se film odvija v zadnjih letih starega divjega zahoda ni naključje; s slovesom klasičnega obdobja kavbojev se rušijo tudi stene mačizma, seksizma in mizoginije, ki so jih moški tedaj jemali kot pravilo za krepitev družbenega statusa. Seveda film ne bi dosegel svojega emocionalnega viharja brez odličnih igralskih predstav, še posebej Cumberbatcha in Dunstove, ki svoja lika odigrata z nenavadno poetično protaškostjo in občutljivo (beri; zadržano) ekspresivnostjo. Campionova hkrati poskrbi za čim bolj prepričljivo upodobitev obravnavnega zgodovinskega obdobja s čudovito fotografijo, skrbno izbrano glasbeno podlago, ki večkrat zamenja vlogo pripovedovalca zgodbe ter prefinjenim filmskim minimalizmom, zaradi katerega film ne izpade kot zgodovinska drama, ampak bolj kot univerzalna študija večnih konfliktov znotraj medčloveških odnosov. The Power of the Dog je še eno zmagoslavje za Campinovo; poetična epska drama, ki gradi most med tradicionalnim filmskim jezikom ter inovativnimi pripovednimi prijemi.