Večinoma znan kot avstralski temačni kantavtor, se je Nick Cave skoraj enako uspešno uveljavil v svetu filma kot skladatelj (med drugim je glasbeno opremil mojstrovini The Assasination Of Jesse James By The Coward Robert Ford in The Road) in v primeru filma Lawless tudi kot scenarist. Pri tem je znova združil moči s prav tako avstralskim režiserjem Johnom Hillcoatom, za katerega se zdi, da se odlično ujame s temačnostjo in umazano poetičnostjo takšnega kalibra, kot je ravno Cave. S filmom Lawless je Hillcoat izpolnil svojo dolgoletno željo, da bi posnel epski gangsterski western, postavljen v čas prohibicije, ko je nezakonita žganjekuha mnogim predstavljala močan vir dogodka. Med drugim tudi bratom Bondurant iz zakotnih predelov Virginie; najstarejši Forrest je glavar družine, ki je znan po svoji trdi koži in nepopustljivosti, sledita pa mu še Howard in najmlajši (ter najmanj izkušeni) Jack, za katerega pa se zdi, da je posel z žganjekuho pretrd oreh. Film se osredotoča na izbruh vojne med brati Bondurant in okrutnim namestnikom, ki želi v celotu uničiti njihov vir dohodka. Kot že rečeno, je Lawless nekakšna mešanica gangsterskega filma in elegičnega westerna in to zlivanje žanrov Hillcoatu zelo dobro uspeva; s pomočjo močnega scenarija, odlične glasbe, pikrih dialogov in zavidanja vredne igralske zasedbe uspe film pri gledalcu hitro zbuditi pozornost, ravno pravšnji tempo pa dopusti, da zgodba ne izpade kot še en generični ruralni western z veliko pokanja, ampak hkrati pridobi nekaj globine in tiste pristne baladnosti, po kateri je Cave tako dobro znan. Fimu prav tako prepričljivo upodobi obdobje prohibicije in kako je ta vplivala na odnose med ljudmi in predvsem na odnose med predstavniki zakona ter tistimi, ki so pred njimi bežali. Navkljub temu pa Lawless ne dosega vrhunskosti prejšnjih kolaboracij med Cavom in Hillcoatom, še posebej zaradi rahlo neizkoriščenega potenciala, še posebej na ravni razvoja likov. Film, ki združuje takšne težkokategornike kot so Tom Hardy, Guy Pearce, Gary Oldman in Jessica Chastain bi moral posvetiti bistveno več časa njihovim likom, ne pa Shii LaBeoufu v vlogi Jacka Bonduranta, katerega ljubezenske nerodnosti ter dokazovanjem, da zmore opraviti vlogo kriminalca, niso ravno zanimive, prav tako pa LaBeouf ni dovolj močan in karizmatičen igralec, da bi dolgo držal gledalčevo napetost. Posledica tega je, da so nekateri igralci v filmu neizkoriščeni (še posebej Chastainova, Oldman in Jason Clarke) in pogosto izpadejo kot statisti, ne pa osrednji junaki. Nekateri gledalci bodo verjetno imeli probleme tudi z “zlikovcem” v podobi Pearca, ki je s svojim teatralnim obnašanjem in stereotipnim slaboritnim videzom precej enodimenzionalen in na ravni Disneyjevih zlikovcev. Da pa ne bo pomote; Lawless je še vedno ogleda vreden film, še posebej za ljubitelje bolj nekonvencionalnih westernov ter nasilne poetike Nicka Cava, a glede na vse ponujeni potencial bi morebiti pričakoval malce več.

The Nightingale za mnoge ljubitelje filma predstavlja težko pričakovano vrnitev avstralske režiserke Jennifer Kent, ki se je leta 2014 proslavila z mojstrsko psihološko srhljivko The Babadook. V pričujočem filmu nimamo več opravka z nadnaravno grozo, ampak z nečim, kar požene mnogo več strahu v naše kosti; s človekom. The Nightingale je okrutni western, postavljen v avstralsko divjino 19. stoletja, kateri vladajo sadistični mačizem, seksizem, medrasni konflikti ter nasilje, ki je za mnoge ljudi edino sredstvo za dosego cilja. Zgodba filma je navidez preprosta; irski zapornici Clare skupina avstralskih vojakov hladnokrvno umori moža in otroka, zato se dekle odpravi skozi neusmiljeno tazmansko divjino, da bi maščevala njuno smrt. Na prvi pogled se zdi, da imamo opravka s še eno predvidljivo zgodbo o maščevanju, toda The Nightingale že znanemu konfliktu doda nove dimenzije in poglede, ki razgaljajo pogosto žalostno resnico našega vsakdana; da nastalih krivic včasih ni moč popraviti s preprosto miselnostjo oko za oko, zob za zob. Clareino potovanje skozi umazan in nasilen svet je sicer res sprva vodeno preko želje po maščevanju, vendar pa Kentova gledalca kmalu postavi pred dejstvo, da še tako krvavo povračilo ne bo izbrisalo psihološke škode, ki ostane na žrtvi. In četudi je film umazan, brutalen, pogosto brezizhoden in fatalističen, se pod vsem tem skriva navdihujoče sporočilo o pomembnosti ohranitve dostojanstva in čuta za humanost (ni naključje, da petje predstavlja enega od osrednjih motivov filma). The Nightingale je nedvomno še eno zmagoslavje za avstralsko mojstrico filma, ki znova dokaže, da razume kompleksne teme kot sta rasizem in šovinizem na bistveno bolj zrel način kot polikane hollywoodski kaviar liberalci brez stika z realnostjo. Vrhunska igra (Aisling Franciosi bi si za svoj pretresljiv nastop zaslužila oskarja), čudovita fotografija, surovo realističen prikaz umazane avstralske pretelosti ter ganljiva poetičnost naredijo iz filma The Nightingale še eno mojstrovino, ki dokaže, da je prihodnost sedme umetnosti v ženskih rokah.