Čivavogrizek je mini glasbena rubrika na blogu Razgledano, namenjena recenziranju obskurnih, ekstremnih in brutalnih plošč iz enako zloveščega kot tudi privlačnega undergrounda, kjer se venomer rojevajo provokativne, seksi in okusno krvave ideje.

Desceration of Christ: Rape of God’s Flock

Ekvadorski trio Desceration of Christ, o katerem (kot je že v tej rubriki navada) ni veliko znanega, je letos izdal svoj ploščati prvenec s slikovitim in po krščansko prijaznim naslovom Rape of God’s Flock. Black / death metal armada ploščo odpre z zloveščnim ambientalnim vzdušjem, ki je več kot primeren uvod v slabe četrt ure trajajočega blasfemičnega, perverznega in zverinskega zvočnega kaosa, ki temu sledi. Desceration of Christ je bend, ki ne zapravlja časa z dolžino in kompleksnostjo, ampak brez kančka subtilnosti postreže z energičnim, agresivnim in umazanim udarcem v glavo (noben komad na ploščku ne preseže dolžino treh minut), ki ne popušča vse do zadnje minute. Posamezni komadi so zaznamovani s hitrimi bombi, namerno razglašenimi kitarami ter močnim vokalom, ob katerih zadiši tako po death in black metalu, včasih pa se vmes prikrade tudi kakšen grind. Rape of God’s Flock ni plošček, ki bi premikal temelje znotraj žanra underground metala, vendar pa se niti ne pretvarja, da mu je to poslanstvo; Descecration of Christ so trio, ki skuša uničiti vse pred seboj in to počne sila prepričljivo in udarno. Več kot obetaven prvenec ekvadorske kuge!

Nekkrofukk: Mysterious Rituals in the Abyss of Sabbath & Eternal Celebration of the Blakk Goat

Če vam ime Nekkrofukk ne pomeni nič, to pomeni, da niste redni spremljevalec dogajanja na sceni poljskega ekstemnega metala, kjer zasedba uživa status legend in pismonoš vsega, kar diši po zverinskem in blasfemičnem. Njena zadnja plošča s pošastno dolgim naslovom Mysterious Rituals in the Abyss of Sabbath & Eternal Celebration of the Blakk Goat je tematsko nekakšna epopeja prebujajoči se demonski zveri, ki nad bogaboječe ljudstvo prinaša uničenje, smrt in vse, kar spada vmes. Z drugimi besedami; plošča, ki se začne z apokaliptičnim zvonenjem cerkva in zvoki posilstva, se v nadaljevanju odvrti kot diabolično razgrajanje, ki ga spremljajo ubijalsko kruljenje, strupene in naspidirane black metal kitare, občasno pa je moč slišati tudi elektronske vložke. Iz tega izvira tudi glavna odlika albuma; ta ni zgolj ponavljajoče blackmetalsko uničevanje, ampak hkrati tudi atmosferična plošča, ki pričara zlovešče, perverzno in (avto)destruktivno doom vzdušje, ki bo oboževalcem ekstremnega metala še kako pisano na kožo. Nekkrofukk ostajajo zvesti svojemu imidžu prinašalcev v črno zavistega uničenja in pri tem ne poznajo nobene milosti!

Konflict: Subjugation I & II

Sledi pa še verjetno najboj ekstremna plošča v današnji izdaji rubrike Čivavogrizec! Projekt Konflict predstavlja kolaboracijo med Ryanom “Deathlord” Försterjem in Konflictom iz Šri Lanke, ki skupaj ustvarjata nekaj, kar bi na najbolj preprost način opisali kot odpadniški in zlobni black metal, spočen preko grinda in industriala. Plošček Subjugtation I & II je težko opisati z besedami, saj ne gre za klasični glasbeni album, ampak bolj za zvočno izkušnjo, ki temelji na ponavljajočih kitarskih / elektronskih ritmih, semplanih vokalih oz. monologih, ob katerih se poslušalcu zazdi, da postopoma izgubi občutek za čas. Če bi lahko bili malce površni, bi pričujoči album označili za grindersko različico Ministry, le da je Konflict neprimerno bolj oster, udaren in nekonvencionalen kot omenjeni industrial metal prvaki. Še več; Subjugtation I & II v svojo edinstveno mešanico vnese tudi elemente noisa in mathcora iz česar sledi sklep, da gre za ploščo, ki ni primerna za vsako uho. Pravzaprav je primerna zgolj za najbolj ekstremne poslušalce, ki jim glasba predstavlja izkušnjo oz. pomembno sestavino zavesti. Ostali pa se bodo zaradi specifično izdelka dolgočasili.

Čivavogrizek je mini glasbena rubrika na blogu Razgledano, namenjena recenziranju obskurnih, ekstremnih in brutalnih plošč iz enako zloveščega kot tudi privlačnega undergrounda, kjer se venomer rojevajo provokativne, seksi in okusno krvave ideje.

Hissing: Hypervirulence Architecture

Dobrodošli v Seattle, nekdanjo prestolnico grunga, ki je zdaj samo še oddaljen (četudi sladek) spomin. A tokrat ne bo govora o ploščku, ki bi povzemal duh uporniškega alternativnega rocka iz 90. let, ampak o stalni temi te rubrike; ekstremni obliki metala, ki ga uteleša trio Hissing. Ta obstaja še dobrih osem let in v tem času je postal eno od vidnejših imen čezlužne ekstremne glasbe, ki ostaja trdno zasidrana v undergroundu. Hypervirulence Architecture je drugi studijski album zasebe in prinaša sedem svežih udarcev brutalnega death / black metala, ki hkrati sledi konvencijam obeh žanrov in se od njih tudi oddaljuje v želji po razvoju lastne, samosvoje identitete. Plošček že od uvodnega komada Cells of Nonbeing poslušalcu nameni nekaj, kar je na sceni underground ekstremnega metala svojevrstna redkost; zavidanja vredno produkcijo, ki odlično lovi ravnotežje med spoliranim in umazanim oziroma med (sicer zelo blago rečeno) melodiko in zvočno kakafonijo. Ravno zato se zna zgoditi, da bo plošček blizu tudi tistim, ki niso tako močno vpeti v ekstremno glasbo, so pa hkrati prerasli pubertetniško katarzično vpitje vsega, kar diši po priponi -core. Kar pa je najbolj občudovanja vredno; plošča skozi slabih 40 minut ne popušča na agresiji in postreže z neusmiljeno kitarsko nevihto, katero občasno prekinejo zvoki dark ambientala. Če bi albumu lahko kaj očitali, je to, da je na trenutke rahlo ponavljajoč in da bi nekateri komadi lahko bili nekoliko krajši, toda kot celota ni razloga, da plošček ne bi zadovoljil okusa ekstremnežev.

Abhorrecy: Climax of Disgusting Impurities

Iz Seattla pa v Sacramento, kjer že od leta 2019 straši zverinski death / black metal trio Abhorrency in se letos predstavlja s ploščatim prvencem Climax of Disgusting Impurities. Kot je že razvidno iz naslov albuma, gre za zbirko devetih komadov, ki dišijo po zverinski vojni med najbolj izpostavljenimi oblikami ekstremnega metala, kjer ni moč pričakovati nobenega usmiljenja, niti do poslušalčevih ušes. Pričujoča plošča namreč zveni kot slabe tričetrt ure dolga vojna napoved do vsega obstoječega in trio že v prvih sekundah posameznega komada pove, da bo poslušalec deležen prave kitarske nevihte, kateri poveljuje močno militaristični ritem bobnov ter obvezno deathmetalsko kruljenje, ki servira za žanr ekstemnega war metala značilne teme kot so perverzija, seks dekadenca, uničenje in nesubtilno pošiljanje krščanskega Boga v nedrje pekla. S tega vidika bi težko rekli, da Abhorrency prinašajo revolucijo oz. vidnejše novosti v vode ekstremnega metala, toda hkrati bi bilo krivično reči, da je Climax of Disgusting Impurities zgolj lenobna reciklaža žanrskih klišejev. Ena od odlik pričujoče plošče je njena zadovoljiva dolžina, zaradi katere komadi ne zapadejo v repetitivno razbijanje in s tem izpadejo tudi bolj udarno in ušesom zanimivo. Nasploh je Climax of Distgusting Impurities zvočno in idejno dovolj raznolik album, ki ni ne prekratek ne predolg, s svojo “dostopnostjo” pa bi prav tako znal navdušiti tudi tiste poslušalce, ki jim svet ekstremnega metala ni blizu.

Caustic Phlegm: Putrefying Flesh (demo)

Zadnji skok v današnji rubriki vsega, kar diši po ekstremnem, pa bo naravnost iz Amerike čez ocean na britansko otočje, od koder prihaja misteriozni kolektiv Caustic Phlegm. O skupini ni znano kaj dosti; prihaja iz Velike Britanije, preigrava brutalni death metal in to je tudi vse, kar je moč izbrskati o njej. Zasedba je letos zaplodila svoj prvi demo album Putrefying Flesh, na katerem vas čaka 12 minut produkcijsko umazanega, vendar čvrstega in privlačno kaotičnega deathmetalskega kruljenja, ki (tako kot mnogi predstavniki ekstremenga metala) želi namerno uničiti poslušalčeva ušesa. Preko treh komadov Septic Stomp, Putrefying Flesh in Retch of Death se zasedba predstavi v sila navdušujoči luči; priča smo zverinski bombi adrenalina in agresije, podkrepljeni s punkersko enegičnostjo in naspidiranostjo, medtem ko vokali zvenijo kot kriki blazneža, ki se utaplja v lastnih fekalijah. Navdušujoče je tudi to, da album postreže s krajšimi elektronskimi vložki dark ambientala in s tem poskrbi za raznolikost komadov, za katere je nemogoče trditi, da se ponavljajo ali pa do ujeti v zvočno monotonost. Tole je več kot obetaven demo, iz katerega – upamo – se kmalu razvije kaj več.