Ghost Dog: The Way of The Samurai (1999)

18 years later, 'Ghost Dog: Way of the Samurai' remains a masterpiece of  subject and soundtrack - Vanyaland

Rating: 8.5 out of 10.

Ghost Dog: The Way of The Samurai je film, ki se sicer ponaša s precej klišejskim naslovom, toda zgolj omemba kralja ameriškega neodvisnega filma Jima Jarmuscha je dovolj, da si gledalec lahko obeta nekaj, kar niti približno ni klišejsko, generično in pozabljivo. In Jarmusch znova ne razočara, saj postreže z nenavadnim, vendar izredno fascinantnim filmskim eksperimentom, ki doseže vse zastavljene cilje; Ghost Dog izgleda kot da bi hipstrski eksperimentalni filmar skušal posneti svojo različico japonskih akcij Johna Wooja, le da je tokrat bistveno več poudarka na dialogih in filozofskih pristopov do skorajda mistične miselnosti stare samurajske tradicije, pomešane z eksistencialnimi analizami tematik vojne, maščevanja in zvestobe. Naslovni junak Ghost Dog (odlični Forest Whitaker) je najeti mafijski morilec, ki živi in opravlja svoje delo po načelih samurajev. To med drugim pomeni, da je izrekel zvestobo svojemu “gospodarju”, mafijcu Louieju (John Tormey), kateremu pa je po spodleteli nalogi naročeno, da se mora svojega varovanca znebiti. Kar na prvi pogled deluje kot še ena zgodba o iskanju pravice in maščevanju po principu “zob za zob” se v Jarmuscovih rokah spremenil v surrealno potovanje skozi urbano džunglo, začinjeno z za režiserja značilnim črnim humorjem, galerijo čudaških likov, mojstrskimi dialogi, subtilnimi referencami na klasično literaturo in Woojeve akcijske filme, še posebej preko simbolne uporabe golobov, ki igrajo vlogo poganjalcev zgodbe. Z drugimi besedami; Ghost Dog: The Way of The Samurai ponuja nepozabno izkušnjo za oboževalce žanra kot tudi tiste, ki bi se radi pobliže spoznali s svetom modernih samurajev in filozofijami bojevanja ter vojne, pa ne veste, kje začeti.

Les Miserables (2020)

I Miserabili, la "preziosa" tragedia suburbana della banlieu arriva online  e su Sky in attesa del grande schermo - La clip in esclusiva - Il Fatto  Quotidiano

Rating: 9 out of 10.

Znameniti klasični roman francoskega mojstra Victorja Hugoja z naslovom Nesrečniki je večplastno literarno delo, ki pa svoj glas poklanja revnejšemu sloju oz. tistim, katere družba (še posebej elite) vedno znova ponižuje ter obravnava kot divjo žival. Zato ni presenetljivo, da Hugojev roman s svojo sporočilnostjo predstavlja iztočnico za film Les Miserables, francoskega nominiranca za Oskarja za najboljši tujejezični film. V režijskem prvencu Ladja Lyja spremljamo dogajanje v pariškem predmestju Montfermeil (tu je Hugo tudi napisal omenjeni roman), kjer so napetosti med pripadniki različnih ras (od muslimanov, romov do temnopoltih priseljencev), nasije, verbalne grožnje ter revščina vsakdanji pojavi. Sredi te urbane džungle kaosa in nezadovoljstva se znajdejo tudi trije policisti, ki skušajo miriti napeto ozračje med lokalnim prebivalstvom, pri tem pa se poslužujejo tudi nelegalnih in moralno spornih metod. Prva polovica filma se odvija kot brutalno iskren, naturalističen in skoraj dokumentaren prikaz socialne bede tipičnega francoskega predmestja, hkrati pa s kratkimi vinjetami prikaže tesnobno vzdušje v tem delu Pariza, ki je kot sod smodnika tik pred tem, da eksplodira. Režiser Ly gledalca ne pita z melodramatičnimi triki ter površinskim simbolizmom (kot v podobnih izdelkih radi počno čezlužniki), ampak se zaveda, da je dovolj zgolj prižgana kamera ter skrbno spremljanje navidez nepomembnih epizodic, ki sčasoma začnejo pridobivati širšo sliko. Šele v drugi polovici se izpostavi zaplet z letečim dronom, ki slučajno posname, kako policisti brutalno ranijo dečka, obtoženega kraje levjega mladiča iz bližnjega cirkua, vendar se Ly ne prepušča akciji, temveč ostaja zvest svojemu prefinjenemu slogu, ki uspe kritično izpostaviti pogosto zlorabo policijskih pooblastil in kako je lahko pravica včasih sirota, ki ne more iz sebe spraviti nobenega glasu. Les Miserables je mojstrski prvenec jeznega, neposrednega in ostreg, vendar hkrati odgovornega filmarja, ki se zaveda, da tematike rasizma, policijskega nasilja in gluhe pravice niso tako preproste, kot se zdijo na prvi pogled in da zgodovino pišemo ljudje, ne pa populistične parole in zdolgočasena motivacijska gesla. Zato ne preseneča, da se pričujoči film konča z vprašanjem, kdo bo tisti, ki bo prvi odložil meč in ugotovil, da nasilje rodi še več nasilja. Odgovora najverjetneje še lep čas ne bomo našli, toda Les Miserables je več kot pomemben prispevek k razumevanju časa in prostora, v katerem živimo.