Ghost Dog: The Way of The Samurai je film, ki se sicer ponaša s precej klišejskim naslovom, toda zgolj omemba kralja ameriškega neodvisnega filma Jima Jarmuscha je dovolj, da si gledalec lahko obeta nekaj, kar niti približno ni klišejsko, generično in pozabljivo. In Jarmusch znova ne razočara, saj postreže z nenavadnim, vendar izredno fascinantnim filmskim eksperimentom, ki doseže vse zastavljene cilje; Ghost Dog izgleda kot da bi hipstrski eksperimentalni filmar skušal posneti svojo različico japonskih akcij Johna Wooja, le da je tokrat bistveno več poudarka na dialogih in filozofskih pristopov do skorajda mistične miselnosti stare samurajske tradicije, pomešane z eksistencialnimi analizami tematik vojne, maščevanja in zvestobe. Naslovni junak Ghost Dog (odlični Forest Whitaker) je najeti mafijski morilec, ki živi in opravlja svoje delo po načelih samurajev. To med drugim pomeni, da je izrekel zvestobo svojemu “gospodarju”, mafijcu Louieju (John Tormey), kateremu pa je po spodleteli nalogi naročeno, da se mora svojega varovanca znebiti. Kar na prvi pogled deluje kot še ena zgodba o iskanju pravice in maščevanju po principu “zob za zob” se v Jarmuscovih rokah spremenil v surrealno potovanje skozi urbano džunglo, začinjeno z za režiserja značilnim črnim humorjem, galerijo čudaških likov, mojstrskimi dialogi, subtilnimi referencami na klasično literaturo in Woojeve akcijske filme, še posebej preko simbolne uporabe golobov, ki igrajo vlogo poganjalcev zgodbe. Z drugimi besedami; Ghost Dog: The Way of The Samurai ponuja nepozabno izkušnjo za oboževalce žanra kot tudi tiste, ki bi se radi pobliže spoznali s svetom modernih samurajev in filozofijami bojevanja ter vojne, pa ne veste, kje začeti.
