Ljubljana. Poletje. Vročina. Dolgčas. Kronični dolgčas. To je okolje, v katerega je postavljena domača zabušantska komedija Jebiga, sicer celovečerni prvenec Mihe Hočevarja, ki je ob izidu postala neke vrste kultna roba urbane mladine in še danes se jo mnogi spominjajo z nasmeškom na obrazu. Najbolj presenetljivo pa je to, da si je status kulta prislužil film, ki ne govori o dobesedno ničemer. Jebiga je film o dolgčasu, ki skuša pregnati samega sebe, vendar je pri tem bolj ali manj neuspešen. Skupina prijateljev sredi vroče Ljubljane pase dolgčas, se zadeva, popiva in tava od enega bifeja do drugega, žica za pivo in občasno ušpiči kakšno lumparijo. To pa je tudi vse, kar film ponuja; en nepretresljiv dogodek za drugim, ki pripeljejo do srečnega konca. Kako iz takšne dolgočasne premise narediti zanimiv film? Jebiga ima to srečo, da ima na svoji strani več kot kompetentno igralsko zasedbo, sicer člane gledališke skupine Grapefruit, ki se odlično znajdejo pred kamero in so mojstri improvizacije. Njihovo sila zabavni dialogi, izvirne domislice ter občasni trenutke fizične komedije poskrbijo, da film navkljub počasnemu tempu in pomanjkanju konflikta (nekaj temu podobnega se pojavi šele v zadnji tretjini) ne izpade (preveč) dolgočasno in razvlečeno. Ni dvoma, da je Jebiga zabaven in kratkočasen film, ki se tega, da nima kaj za povedati, tudi zaveda, vendar pa se hkrati zdi, da bi Hočevar z vsemi ponujenimi možnostmi lahko storil nekaj več. Filmu se namreč zalomi to, da je preveč samozadosten in da se ves čas opira na že omenjeno dejstvo, da se zaveda, da je sporočilno prazen, četudi se zdi, da bi z nekoliko več truda in domiselnosti postal ravno nasprotno. A tako kot je, je Jebiga čisto spodobno filmsko razvedrilo za zabušante.
