Platoon (1986)

Platoon (1986) | T100P

Rating: 9.5 out of 10.

Oliver Stone je bil v 80. letih relativno uspešen scenarist in režiser, vendar je na svoj veliki met čakal do leta 1986, ko je zbudil pozornost javnosti z vojno dramo Platoon, sicer prvim delom njegove “vietnamske trilogije”. In tudi po skoraj 35. letih je Stonova vojna tragedija še vedno enako brutalna, pretresljiva in čustveno močna kot ob svojem izidu. Razlog za to, da se je film postaral kot dobro vino, najverjetneje tiči v tem, da Platoon postreže z najbolj boleče iskrenim in nepopustljivom ostrim portretom vojne, ki je bila v 80. letih med ameriško javnosti še vedno obravnava kot tabu tema; poraz ameriških vojaških sil v Vietnamu ter razkrita politična ozadja same vojne so ustvarili gnojno rano vzvišenega in kičastega zahodnega patriotizma. Da gre za iskren film, kakopak ni presenetljivo, saj ga je Stone spisal na podlagi lastnih izkušenj med služenjem vojske na vietnamskem bojišču, kamor ga je vodila predvsem naivna želja po služenju mačehovski domovini. Platoon tako spremlja morečo odisejado mladega vojaka Chrisa, ki se prostovoljno javi za služenje vojske v Vietnamu, vendar kmalu po svojem prihodu ugotovi, da za njegov idealizem in etična načela v džungli ni prostora, še posebej, ko se znajde razklan med ideologijama sadističnega narednika Barnesa in pacifističnega Eliasa, ki imata vsak svoj pogled na dogajanje na bojišču. Platoon je film, ki se premeteno odpove političnemu ozadju same vojne in gledalca nemudoma vrže na fronto, kjer mlade vojake čakajo blato, pijavke, komarji, kričanja nedolžnih civilistov, droge in vonj po ognju. In zaradi te objektivnosti, s katero Stone ne popušča niti za hip, uspe pri gledalcu zbuditi marsikatera čustva in ga hkrati opomniti, da vojne nikoli ne prinesejo odrešitve, ampak zgolj smrt in nesmiselno nasilje. Filmu to sporočilo uspe dostaviti z odličnimi igralskimi predstavami (še posebej se izkažejo Charlie Sheen, Willem Defoe in Tom Berenger), realističnim prikazom tako vojaških spopadov kot tudi psihičnih stisk vojakov ter vzdušno atmosfero, ki perfektno zajame brezizhodno situacijo ter iz Vietnama ustvari pravi človeški pekel. Brezčasna mojstrovina.

Dark – 2. sezona (2019)

Breaking down the bombshell ending of Dark season 2 - Distinckt

Rating: 8 out of 10.

Drugo poglavje nemške nadaljevanke Dark bi lahko po izvrstni prvi sezoni lahko hitro izgubila svoj ustvarjalni duh in postala popolna zmeda. In če smo iskreni, na prvi pogled že kaže tako; druga sezona je namreč dobesedno napolnjena z nenadnimi preobrati, šokantnimi razkritji ter mrežami različnih zarot, da je včasih dogajanju že kar težko slediti. Nova sezona se odvija pol leta po zaključku prve, ko je večina osrednjih junakov obtičala v preteklosti in spoznala, da so jim usojene nenavadne sorodstvene vezi, zaradi katerih sta lahko ogroženi tako sedanjost kot prihodnost. Dark v drugi sezoni močno razširi koncept potovanja skozi čas in tega poveže s klasičnim bojem med svetlobo in temo, ki želita vsaka na svoj način manipulirati s časom in prostorom. Vse to morebiti zveni zapleteno in na nek način tudi je, toda nadaljevanka tudi v drugem poglavju uspe zgrabiti gledalčevo pozornost in ga peljati skozi labirint ugank, vdanosti v usodo ter prerokb, ki imajo nad posameznikom bistveno več kontrole kot se zdi na prvi pogled. Da, druga sezona Dark ima vse “adute”, da bi se lahko spremenila v negledljivo zmedo, toda s pomočjo jasno osredotočene režije, močnih dialogov ter spretnega prepletanja družinske drame z elementi znanstvene fantastike uspe ta znova prepričati in z vsakim preobratom dati občutek, da nosi smisel in da je pravzaprav del neke večje zgodbe. Hkrati tudi osrednji liki pridobijo več globine in kompleksnosti, saj vsak izmed njih igra popolnoma drugačno vlogo, kot smo je bili vajeni v prvi sezoni. Sicer je priporočljivo, da si med gledanjem priskrbite kakšno beležko in sproti ustvarite družinska drevesa, ki so ključnega pomena za razumevanje zapletenosti odnosih med glavnimi junaki. Nasploh pa lahko druga sezona Dark mirno stoji poleg prve, saj ostane zvesta njenemu duhu misterija in družinske drame, hkrati pa svoje koncepte kompetentno nadgradi. Tudi v drugo zmagoslavje.