Posneti film, katerega osrednja tema je čarobnost pesniške besede, je zahtevno opravilo, še posebej, ker se mnogi – tudi po zaslugi šolskega sistema – izogibajo poezije, saj je v njihovih očeh sredstvo za dolgčas in mentalno masturbacijo samovšečnega poeta. Te problematike – in še marsičega drugega – se dotakne ganljiva drama Dead Poets Society, ki pripoveduje zgodbo o skupini dijakov na konzervativni šoli in njihovem prijateljstvu s profesorjem Keatingom (pokojni Robin Williams v eni svojih najboljših filmskih vlog), ki je v nasprotju s pravili šole močan zagovornik nekonvencionalnih metod učenja. Njegova strast do širjenja izobrazbe kot sredstva za izražanje samega sebe uspe vsega naveličani mladini odpreti vrata v čarobni svet poezije, najbolj čistega in iskrenega načina za dosego osebno svobode. Dead Poets Society je večplastni film, ki uspe ošvrkniti tako zapetost in ozkoglednost izobraževalnega sistema kot tudi gledalcem na enako zabaven kot bridek način predstaviti, zakaj poezija še danes mnogim ljudem tako veliko pomeni. Avstralski režiser Peter Weir s preprosto zgodbo o prijateljstvu, ljubezni in razočaranju uspe v gledalcu prebuditi čustva in ga opomniti, da na tem svetu nikoli ni bilo trenutka, ko posameznik ne bi mogel najti vsaj enega razloga za življenje. Upam si reči, da gre za enega najbolj ganljivih filmov, ki vrhunsko obvladuje tako komedijo kot dramo, seveda pa ob tem ne smemo pozabiti na odlično igralsko zasedbo, kjer je poleg Williamsa moč uzreti tudi rosno mladega Ethana Hawka in Seana Leonarda. Če kje obstaja film, ki perfektno zajame moto carpe diem, potem je to Dead Poets Society. Moderna klasika.

Posneti film o nemškem diktatorju Adolfu Hitlerju na vrelišču 2. svetovne vojne se zdi svojevrstna norost in kdo drug bi se lahko lotil tega izziva kot legendarni komik in performer Charlie Chaplin? Ta je leta 1940 šokiral javnost s svojim prvim zvočnim filmom The Great Dictator, ki bi ga lahko označili tudi za Chaplinov magnum opus oz. za njegov življenjski projekt. Bridka satira, ki združuje gage fizične komedije in (proti)vojne groteske, je postavljena v izmišljeno totalitarno državo Tomanio, kateri s trdo roko vlada arogantni diktator Adeoni Hynkel (Chaplin v izredno nesubtilni klovnovski različici Hitlerja), ki ljudstvo navdušuje s svojimi govori (povedanimi v jeziku, ki imitira nemščino, čeprav je namerno bebava in brez smisla), polnimi antisemitskih opazk in populistične propagande o pomembnosti ohranjanja t.i. “višje” arijske rase. Ko Hynkel ukaze izpraznitev židovskih četrti, se po spletu okoliščin v njegovi palači znajde naivni brivec, ki je na las podoben diktatorju, zato prevzame njegovo identiteto, ob tem pa plača visoko ceno. The Great Dictator je na površju resda film, poln za Chaplina značilne fizične komedije, vendar pa gre v resnici za preroško politično satiro, ki se hkrati norčuje iz imbecilnosti nacističnega in fašističnega režima, hkrati pa gledalcu nastavlja grozeče ogledalo tragičnih razsežnosti, ki jih za seboj vleče vsak totalitarni režim. Povrhu tega pa Chaplin uspe najti čas za univerzalno sporočilo, ki je naperjeno tudi zoper kapitalizem oz. njegovo surovo destrukcijo človeških odnosov in empatije (slednje je še posebej razvidno v ikoničnem epilogu). Na nek način bi lahko rekli, da je The Great Dictator Chaplinov daleč najbolj resen in zlovešč film, saj pod fasado humorja, prikupne bebavosti ter absurda skriva grozeče sporočilo o tem, kako totalitarni režimi zavirajo razvoj človeštva in da ljudstvo z opranimi možgani ne more spredvideti, kako tanka je meja med odločnostjo in norostjo oz. med idealizmom in populizmom. The Great Dictator ni zgolj Chaplinova večna mojstrovina, ampak daleč najboljša filmska satira vseh časov.