A Bronx Tale je film, pomemben iz dveh razlogov; gre za režijski prvenec igralca Roberta De Nira in izredno osebni projekt prav tako igralca Chaza Palminterija, ki je spisal scenarij na podlagi lastne istoimenske gledališke igre. To je namreč spisal kot avtobiografijo in preko zgodbe o odraščanju mladega Colagora Anella v nasilnem Bronxu sredi 60. let, razgalil samega sebe. De Niro in Palminteri sta se projekta lotila smrtno resno in najverjetneje je to botrovalo k nastanku ne ravno popolne, vendar še vedno izredno gledljive, avtentične in nesentimentalne mešanice urbane kriminalke in družinske drame o očetu, vozniku avtobusa (De Niro), ki ga skrbi, da se je njegov sin Colagoro spoprijateljil z lokalnim vplivnim mafijcem Sonnyjem (Palminteri). De Niro suvereno pilotira zgodbo o odraščanju ter se hkrati uspe – sicer na zelo osnovni ravni – dotakniti nekaterih (tudi še danes) vročih tematik kot je porast rasizma v italijanskih četrtih in posledično tudi izbruh medrasnih napetosti. Glavni aduti filma so vzdušno ozračje enako idiličnih kot tudi temačnih 60. let, odlična igralska zasedba in živahno dogajanje, film pa nekoliko držijo nekateri vprašljivi De Nirovi režijski prijemi (večkrat tresoča kamera deluje prej moteče kot vzdušno) ter splošni občutek, da je sicer zelo dobro spisana zgodba nekaj, kar smo videli in slišali že neštetokrat. Noben presežek, toda več kot zadovoljiv režijski prvenec igralskega velikana.

“Moje ime je William Blake. Ali poznate mojo poezijo?” vpraša računovodja iz Clevelanda, ko prispe v zakotno, umazano in primitivno mesto Machine (Stroj), da bi se zaposlil v lokalni tovarni železa. A ob njegovem prihodu nanj čakata blato, mrki pogled, nenadni odpust iz službe, flirtanje z nekdanjo prostitutko in umor njenega bivšega, ki ga smrtno ranjenega požene na beg pred zakonom, vmes pa še sklene prijateljstvo z “vergilskim” vodičem, indijancem Nihčejem. Dead Man, provokativna, nasilna, temačna in bizarno zabavna mojstrovina Jima Jarmuscha, velja za filmarjevo najbolj unikatno delo, ki znotraj žanra klasičnega westerna vnaša elemente psihadeličnosti, surrealizma ter “montypythonovske” črne komedije. Celoten film se vrti okoli smrti oz. posameznikova pohoda skozi prostrano divjino “vic” in po reki do kraljestva smrti oz. večnega lovišča, v zadnjih trenutkih življenja pa še spoznava lepote poezije in narave, ki druga brez druge ne moreta obstajati. Jarmuschova vizija divjega zahoda je vse prej kot idilična, ravno nasprotno; preprosta, toda čudovita črno bela fotografija in bližnji posnetki narave, obdane z blatom, pepelom in tovarnišim smogom poskrbijo za enega najbolj unikatnih in odštekanih portretov tega že pošteno predelanega dela ameriške zgodovine. Zato tudi velja opozoriti, da je Dead Man nekakšna elegična parodija klasičnih westernov, kjer so vsi klišeji na glavo. Srčiko filma kakopak predstavlja elegantna igra Johnnyja Deppa, ki mu družbo delajo zapohani Iggy Pop, modri Gary Farmer in hladnokrvni Robert Mitchum v svoji zadnji filmski vlogi. Nepozabna klasika “čudaškega” westerna.