Mesto se pripravlja na pogreb Laure Palmer, vendar ta ne mine brez zapletov. Agent Cooper svoje nenavadne sanje interpretira kot šifro, ki mu bo pomagala izslediti Laurinega morilca. Šerif Truman medtem Cooperja prosi za pomoč pri razbitju verige preprodajalcev mamil, katero vodita Leo Johnson in Jacques Renault, sicer natakar v baru Roadhouse. Policija sprva zasliši brata slednjega, zato Jacquesu uspe še pravi čas pobegniti čez mejo, lastnica žage Josie pa zaupa šerifu Trumanu, da želi sestra njenega pokojnega moža izvesti sabotažo nad njenim podjetjem. V mesto prispe Laurina sestrična Maddie Ferguson, ki zaradi osupljive vizualne podobnosti s pokojnico zbudi veliko zanimanja pri lokalnem prebivalstvu, še posebej pri Jamesu. Pričujoča epizoda znova vključuje mnogo čustvenih momentov, saj je veliko poudarka na pogrebni slovesnosti Laure Palmer. Tam Bobby doživi pravi živčni zlom in (morebiti) razkrije eno od mnogih rdečih niti omenjene nadaljevanke; da so za smrt Laure Palmer odgovorni vsi, saj je ta potrebovala pomoč, vendar ji nihče ni želel pomagati.

Drugi prizor, ki se vtisne v spomin, tiči na tanki meji med tragičnim in komičnim; oče Leland se med pogrebom v obupu vrže na Laurino krsto, mati Sarah pa mu jezno zasika: “Prekleto, ne pokvari še te priložnosti.” Ta prizor pri gledalcu zbudi sočutje, vendar pa pretirani odzivi zakoncev Palmer v neprijetno situacijo vnaša nekaj nepričakovano duhovite morbidnosti. Epizoda hkrati odpre eno od pomembnejših stranskih zgodb, tokrat o verigi preprodaje mamil čez kanadsko mejo, ki je dosedaj bila že nekajkrat omenjena, tokrat pa gledalec dobi več vpogleda v samo situacijo in razširi krog osumljencev v preiskavi umora Laure Palmer, še posebej, ker je bila Laura zasvojenka s kokainom. Ta stranska štorija vsekakor popesti dogajanje in še bolj poglobi prijateljski odnos med Trumanom in Cooperjem, saj slednji brez ovinkarjenja sprejme dejstvo, da šerif in nekateri lokalni prebivalci organizirajo nekakšno gverilsko vojsko v boju proti mamilom. Preostanek epizode je standarden in razkrije nekaj podrobnosti o sabotaži žage v lasti Josie Packard, za pet minut slave pa znova poskrbi Alfred, ki je tokrat deležen pesti šerifa Trumana.

Ena od bolj čustvenih in presenetljivo zabavnih epizod.

Agent Cooper šerifu in njegovim namestnikom predstavi unikatno metodo izločanja osumljencev, ki izhaja iz budistične filozofije. V mesto medtem prispe Cooperjev sodelavec, cinični forenzični genij Albert Rosenfield, ki se ob prihodu nemudoma spre s šerifom Trumanom. Glavni osumljenec postane tovornjakar Leo, ki naj bi bil vpleten v tihotapljenje mamil čez mejo in preprodajo na lokalni srednji šoli. Cooperju v sanjah doživi vizijo sebe čez 25 let, ko se nahaja v skrivnostni rdeči sobi s plesočim pritlikavcem in pokojno Lauro, ki mu razodene identiteto morilca. Pričujočo epizodo je tako kot pilotno režiral David Lynch in to se močno pozna. Tokrat se gledalec prvič podobneje seznani z ikonično rdečo sobo, ki trenutno služi kot “prostor s ključem”, ki razkriva identiteto Laurinega morilca. Prav tako dobimo več vpogleda v mitologijo skrivnostnega BOBa in njegovega nekdanjega pomočnika Mika, ki naj bi v preteklosti skupaj morila ljudi, vendar se je Mike temu uprl z odstranitvijo desne rame, na kateri je imel vtetovirano znamenito geslo Ogenj hodi z mano.

BOB v sanjah obljubi Cooperju, da ne namerava prenehati z ubijanjem, kar je vsekakor moč razumeti kot napoved groze, ki bo znova pretresla mesto Twin Peaks in da je bil Laurin umor le začetek nečesa izven dometa logičnega razmišljanja. Četudi vse skupaj zbuja občutke zmedenosti, Lynch mojstrsko izpostavi dovolj sledi, da gledalca fascinira in vleče k temu, da se še bolj zazre v samo skrivnostno naravo preiskave umora. Na drugi strani pa se Lnych poigrava z idejo, da je Laura umrla na bolj “naraven” način z izpostavljanjem nasilnega Lea, za katerega je na več mestih očitno, da pod nohti skriva mnogo umazanije. Šov tokrat ukrade Miguel Ferrer kot forenzik Alfred, ki ne skopari z žaljivkami na račun podeželske skupnosti, katero predstavlja mesto Twin Peaks, njegov prvi verbalni spopad s šerifom Trumanom pa je verjetno bizaren primer antiklimaska, ki pa je po svoje neverjetno klimatski. Epizoda je napolnjena Lynchevskega humorja, predvsem s prikazom Cooperjevih nekonvencionalnih preiskovalnih metod, h komičnosti pa prispeva tudi prihod Hornova mlajšega brata Jerryja, s katerim je vpleten v številne nečedne posle.

Ena najboljših epizod prve sezone.