Majhno ribiško vasico v britanskem Cornwallu gospodarska kriza potisne na skorajšnji rob propada. Ulice se polnijo z brezupom, revščino in iskanjem priložnosti, ki bi prebivalcem omogočile pobeg iz surovega delavskega okolja. Potem pa se nekega dne na pomolu iznenada pojavi zapuščena ribiška ladja, katere posadka je izginila neznano kam pred tremi desetletji, nepojasnjena tragedija pa je pustila močno travmo na lokalni skupnosti. Skupina ribičev, ki obupno potrebujejo denar, se odpravi na ribolov na odprto morje v upanju, da bi vasici povrnila nekdanji ugled, kar jim sprve uspe, vendar za težko ceno; ob vrnitvi domov se namreč izkaže, da je nova posadka zatavala trideset let v preteklost. Britanski filmar Mark Jenkin, ki se je s socialno dramo Bait in eksperimentalno folk grozljivko Enys Men izkazal kot mojstrski opazovalec življenja v danes pozabljenih ribiških naseljih ter spretni imitator retro filmov iz 70. let, se tudi v surrealni ZF srhljivki Rose of Nevada ne odpove svojemu unikatnemu slogu pripovedovanja in izraziti retro vizualni podobi, ki ne izpade (preveč) zastrelo ali dolgočasno. Jenkin tudi tokrat izriše bedo vsakdana delavskega razreda, ki pa tokrat vržen v zastrašujočo časovno uganko, ki jih spremljajo čudaška temačna atmosfera, minimalistična glasba, tesnobni kadri (veliko prizorov je premeteno približanih na obraze likov, kar še bolj poudarja intimnost pripvoedi) ter odlične igralske predstave, še posebej vedno rahlo podcenjenega Georgea MacKayja. Z vidika skrivnostnosti je film podoben klasiki Picnic at Hanging Rock in to v smislu, da osrednje uganke nikoli docela ne pojasni in se obenem briljantno poigrava z nekaterimi provokativnimi idejami kot je posameznikova odločitev, da korenito spremeni preteklost, ne da bi ob tem pomislil na posledice, ki jih bo ta pustila v sedanjosti oz. prihodnosti. Film ima sicer manjše težave z razvlečenostjo, saj bi lahko bil brez težav vsaj pol ure krajši in odrezal (pre)dolge prizore ribarjenja, vendar pa je Rose of Nevada navkljub temu izredno privlačna uganka za bolj zahtevne gledalce.

Eden od dobrodošlih trendov v žanru modernih grozljivk so zgodbe, ki se dotikajo življenja marginaliziranih družbenih skupin, med drugim tudi predstavnikov LGBT skupnosti, ki čustvene pritiske in nasilje v najrazličnejših oblikah doživljajo na vsakdanji ravni. Leviticus, celovečerni prvenec avstralskega režiserja Adriana Chiarelle, je postavljen v globoko verno skupnost, ki obsoja drugačnost v imenu zaščite verske “čistosti” in se pri doseganju svojega cilja poslužuje tudi srhljivih spreobrnitvenih terapij. Slednje doleti tudi zaljubljena najstnika Naima in Ryana, ki se naskrivaj zapleteta v vročo romanco, vendar je ta po spletu okoliščin razkrita, zato dvojico doleti kazen v obliki bizarnega verskega rituala; ta obudi skrivnostno nadnaravno entiteto, ki ima sposobnost prevzemanja podobe tistega, po čemer Naim in Ryan najbolj hrepenita – drug drugega. Leviticus je mešanica romantične gejevske drame in nadnaravne grozljivke, ki na subtilen način obračunava s perečimi problematikami verskega nasilja in nesankcioniranih terapij “zdravljenja”, ki tokrat istospolno usmerjenim vcepijo strah pred samim seboj. Chiarelle na pretresljivo iskren način zajame travmo tistih, ki so prisiljeni zatreti lastna čustva in tako postanejo sami sebi najhujši sovražniki; film tako ne cilja na preverjene žanrske trike, klišeje in pretirano uporabo posebnih učinkov, ampak ostaja osredotočen na serviranje “nevidne” psihološke groze, ki zaživi v kombinaciji s potrpežljivim tempom, mračno atmosfero avstralskega ruralnega okolja in avtentičnimi igralskimi predstavami, kjer pozornost ukradeta fenomenalna Joe Bird in Stacy Clausen. Končni rezultat je nenavadno ganljiva in okrutna grozljivka, ki suvereno in brez olepševanja razgali problematičen položaj LGBT skupnosti in navkljub pogosto otožnemu tonu uspe glasno kričati v ušesa tistih, ki ob pogledu na dva zaljubljena moška dobijo napade histerije.