Leta 2021, na vrelišču pandemije covid-19, je na ameriški borzi Wall Street zgodil bizaren preobrat, ki je skorajda sesul tržišče; vrednost delnic ameriške verige prodajaln videoiger GameStop je iz mizernih 2,6 poskočila na 469,42 dolarjev, vlagatelji pa so se s trmoglavim vztrajanjem, da delnic ne prodajo, postavili po robu borznim magnatom, ki so nenadoma začeli beležiti velikanske izgube. Biografska črna komedija Dumb Money razgalja ozadje opisanega “škandala”, ki so ga mnogi intepretirali kot boj “malega” človeka proti “stroju” oz. vplivnim borznim lobijem in tudi pričujoči film ne odstopa do takšne razlage, kar predstavlja svojevrstni dvorezni meč. Film režiserja Craiga Gillespia skuša prikazati “zlom borze” iz različnih perspektiv; od iniciatorja “borzne revolucije”, zasebnega strokovnjaka Keitha Gilla (znova odlični Paul Dano), medicinske sestre, lezbičnih študentk pa vse do uslužbenca trgovine GameStop, moralno sporočilo filma pa se oklepa možnosti, da omenjeni posamezniki niso zgolj hrepeneli po hitrem zaslužku, ampak kot nekakšni Robini Hoodi napovedali vojno vplivnim borznim lobijem. Če to v resnici drži ali ne, je seveda stvar debate; Dumb Money je navkljub temu povsem spodobna, duhovita, živahna in glede na kompleksno temo presenetljivo vzdužna biografija, ki prepriča z zavidanja vrednim igralskim ansamblom (poleg Dana navdušijo še Shailene Woodley, Nick Offerman in Vincent D’Onofrio, medtem ko Pete Davidson, Seth Rogen in Anthony Ramos zgolj statirajo), pristnim črnim humorjem, dinamično montažo in povečini dokaj preprostimi razlagami tematik borznega sveta. Film se kakopak ne more primerjati z Scorsesejvim epom The Wolf of Wall Street, še posebej zato, ker se Gillspie ne uspe odpovedati občasnemu sentimentalizmu in moraliziranju o pomembnosti boja zoper elito (s filmom, v katerem nastopa hollywoodska elita), toda za tiste, ki jih takšne tematike zanimajo, bo film več kot spodobno razvedrilo.
DogMan (2023)
“Psi imajo samo eno slabo lastnost; zaupajo človeku.” In zaupanje predstavlja osrednji motiv najnovejšega celovečerca Luca Bessona z naslovom DogMan, ki na prvi pogled deluje kot reciklaža filmske uspešnice Joker s psmi, kar je precej natančna oznaka. V obeh filmih sta namreč glavna junaka družbena izobčenca s travmatičnim otroštvom, psihičnimi težavami in impulzivno, včasih tudi nasilno obsebnostjo. Bessonov “Joker” je Douglas (znova fantastični Caleb Landy Jones), ki je odraščal v nasilni družini in dober del svojega otroštva preživel v kletki s potepuškimi psmi, katere njegov oče trenira za ilegalne borbe. Med ujetništvom uspe vzpostaviti globoko vezo s štirinožnimi kolegi in v dobi odraslosti postane na invalidski voziček priklenjen ekscentrik z malo vojsko psov, ki je zanj pripravljena kršiti zakon, med drugim tudi ubijati. DogMan, vmesna pot med psihološkim trilerjem in črno komedijo, je film, do katerega je treba pristopiti z določeno miselnostjo; Besson življenjsko zgodbo glavnega junaka predstavi z estetiko okrutnega socialnega realizma, tej pa doda tudi močno začimbo absurdnega, ki bo pošteno preizkušala gledalčevo potrpljenje. Na tej točki je treba razumeti, da je DogMan zamišljen kot Bessonov poklon plemeniti naravi psov, ki so ena od redkih živih bitij z občutkom za zvesto, empatijo in razumevanje. Če gledalec sprejme te sicer hvalevredne režiserjeve namere, bo brez težav prebolel nekatere nenamerno komične trenutke in absurdno akcijo, ki v zadnji tretjini skoči do maksimuma. In navkljub tem problematičnim trenutkom je DogMan še vedno učinkovit, napet, duhovit, čustven in s strani Jonesa virtuozno odigran psihološki triler, ki vleče ogromno vzporednic s Phillipsovo mojstrovino Joker, hkrati pa ohrani dovolj domiselnosti in izvirnosti, da ni zgolj njena nesramna kopija. Bessonova oda štirinožnim prijateljem zadane v srce, pa četudi pri tem pretirava.

