Tim Burton je bil v svojem zlatem obdobju znan kot najbolj ekscentrično ime Hollywooda, ki je znal prepletati temačno gotsko vzdušje s fantazijskim, skorajda pravljičnim pridihom in po velikanskem uspehu filmov kot sta Beetlejuice in predvsem Batman mu je bilo dovoljeno realizirati svoj več let nastajajoči projekt; prisrčno gotsko pravljico Edward Scissorhands, ki obeležuje tudi njegovo prvo sodelovanje z dolgoletnim prijateljem Johnnyjem Deppom. Zgodba je poznana; naslovni junak je nedokončan humanoidni robot s škarjami namesto rok, ki sameva na podstrešju zapuščene graščine pokojnega znanstvenika, nekega dne pa ga medse sprejme povsem običajna predmestna družina, ki mu želi pomagati pri lažji vključitvi v “normalno” življenje, Edward pa preko tega spozna dosedaj njemu neznana občutja kot so strast, strah in predvsem ljubezen. Edward Scissorhands je tiste vrste film, ki se ne želi pretvarjati, da je kaj več kot ganljiva pravljična pripoved o lepotici in zveri, ki gledalca opomni na to, kakšne predsodke ljude gojimo do drugačnosti, hkrati pa uveljavi dobro poznan lik samotarskega družbenega izobčenca s plemenitim srcem. In četudi je zgodba povečini predvidljiva, to sploh ni moteče, saj Burton pred nami odpre čaroben svet kontrastov, bizarnih pravljičnih motivov ter impresivne scenografije, pospremljene z večno čarobnostjo glasbe Dannyja Elfmana, še bolj zanimivi pa so številni pokloni klasičnim grozljivkam kot so Frankenstein, Dracula in Phantom of the Opera. Srčiko filma predstavlja tudi očarljiva kemija med Deppom in Winono Ryder v vlogi najstniške hčerke, ki se zaljubi v Edwarda, preseneti pa tudi nepričakovano bridek epilog, s katerim Burton opomni, da ni nujno, da se vsaka pravljica konča s sladkobnim in sentimentalnim sklepom. Četudi bi filmu koristilo nekoliko več poglobljenosti (npr. vidik, kako lahko robot občuti človeške emocije, je povečini povsem ignoriran), gre še vedno za očarljivo fantazijsko dramo, za katero se čuti, da je Burtonov otrok, na katerega je najbolj ponosen.
