Amsterdam (2022)

Rating: 4 out of 10.

Predstavljajte si, da ste v družbi ljudi, ki drug drugemu pripovedujejo šalo brez poante oz. s poanto, ki je znana zgolj njim, vi pa se obsojeni, da poslušate te nesmisle in zgolj nestrpno pričakujete, da jo boste lahko popihali domov. Točno tako se boste počutili med ogledom najnovejšega celovečerca kontraverznega filmarja Davida O. Russella, zgodovinskega komičnega trilerja Amsterdam. Film, ki se ponaša z zavidanja vredno igralsko zasedbo (Christian Bale, Margot Robbie, John David Washington, Robert De Niro, Rami Malek, Anya Taylor-Joy, Zoe Seldana, Timothy Olyphant, Taylor Swift, Mike Myers in Michael Shannon) časovno preskakuje med letoma 1933 in 1918, ko se trojica najboljših prijateljev po spletu okoliščin znajde sredi preiskave skrivnostnega umora upokojenega ameriškega generala, pri tem pa odkrije svetovno zaroto, od katere je celo odvisna prihodnost sveta. Amsterdam je film, ki mu s tehničnega vidika ni moč veliko očitati (v oči padeta predvsem vzdušna scenografija in kostumi), hkrati pa je njegova epska zgodba izredno ambiciozna in visokopotezna. Žal pa ambicije same po sebi ne pomenijo nič, če te niso dosežene in s tega vidika Russelov film pogrne na celi črti; podobno kot njegov prejšnji – sicer kritiško hvaljeni – film American Hustle, imamo tudi tokrat opravka z razvlečeno, nefokusirano in dolgočasno zgodbo, znotraj katere se sicer ves čas nekaj dogaja, vendar pa hkrati nič. Po strukturi film namreč spominja na kolaž nepovezanih prizorov, kjer igralci ves čas dajejo občutek, kot da se pred njimi dogaja nekaj zelo pomembnega, medtem ko gledalcu niti približno ni jasno, kam njihovo blebetanje in divjanje sploh vodi. In četudi je igralski ansambel resnično bogat, z izjemo Bala in Robbijeva skoraj nihče ne pusti globjega vtisa; zdi se celo, da je Russell vse te zvezdnik stlačil v film zgolj zato, da se lahko pohvali, koliko pomembnih igralskih imen lahko zvabi v svoje projekte. Amsterdam je kot celota film, katerega obstoj je najverjetneje jasen zgolj Russellu, medtem ko so gledalci – upravičeno – izdelek pustili finančno pogoreti.

Angels in America (2003)

Rating: 8 out of 10.

80. in 90. leta so bila do homoseksualne skupnosti še bolj neprijetna kot sicer, še posebej zaradi izbruha kuge 21. stoletja; virusa HIV oz. bolezni AIDS. In četudi je bolezen vzela življenja znanih ljudi (med drugim tudi Freddieja Mercuryja, pevca skupine Queen) je AIDS tudi ob vstopu v 90. leta ostajal tabu tema, ki je samo še dodatno okrepila predsodke javnosti do istospolno usmerjenih. Na vrhuncu te splošne ignorance in nevednosti pa je ameriški dramatik Tony Kushner spisal epsko dramo v dveh delih, Angels in America, katere osrednji motiv je ravno omenjena bolezen oz. stanje duha konzervativne Amerike (drama se odvija med letoma 1985 in 1986, ko je na čelu države kraljeval Ronald Reagan) v času, ko so bili homoseksualci zaradi nazadnjaških nazorov še posebej na udaru. Igra je postala velika odrska uspešnica in eno od najpomembnejših del t.i. LGBTQ dramatike, dobro desetletje kasneje pa je ta doživela tudi adaptacijo za male ekrane, katero je režiral Mike Nichols, Kushner pa spisal oz. prilagodil za nov medij. Šestdelna nadaljevanka z zvezdniško igralsko zasedbo, ki jo med drugim sestavljajo Al Pacino, Merly Streep, Jeffrey Wright in Emma Thompson, predstavi življenja različnih posameznikov, ki so medsebojno povezana bodisi z obravnavano boleznijo ali soočanjem s homoseksualnimi nagnenji. Na eni strani tako spremljamo gejevski par, katerih odnos je postavljen na preizkušnjo po tem, ko eden od partnerjev zboli, na drugi strani pa se konzervativni in globoko verni odvetnik neuspešno sooča z dejstvom, da je ujet v nesrečen zakon z z mamili odvisno ženo in da je povrhu tega celo gej. Četudi sta gledališče in televizija dva popolnoma različna medija, seriji preskok med obema več kot uspe; Kushnerjevi pogosto duhoviti in pikri dialogi so podani z intenzivnostjo ter čustveno zagnanostjo, še posebej po zaslugi odličnih igralcev, globoko metaforična zgodba pa nikoli ne zaide v območje pretencioznosti, saj venomer ohranja dober smisel za humor in za leto 2003 presenetljivo spodobne posebne učinke. Angels in America zaradi specifične pripovedne niti in zanašanja na obilico dialogov morebiti ne bo pisana vsakemu gledalcu na kožo, vendar pa je serija tudi po skoraj več kot 30 letih še vedno družbeno relavantna in (žal) aktualna.