RAZGLEDANO

Al Yankovich, bolj znan po vzdevku “čudni”, se je v zgodovino glasbe vpisal ne zgolj kot tisti, ki je razposajen zvok polke ponesel v mainstream, ampak kot genialni “plagiator”, ki je zaslovel s parodičnimi priredbami glasbenih uspešnic izvajalcev kot so Madonna, Coolio, Queen in Michael Jackson. Lahko bi rekli, da je Yankovich kralj dvojega; polke in parodije, ki je navkljub očitno zafrkantski drži ter namerno bebavim besedilom s seboj prinašala tudi globoke satirične podtone o sodobnih družbenih problematikah kot so neustrezno zdravstvo, prekomerna teža in verske manipulacije. Film Weird: The Al Yankovich Story sodeč po naslovu obljublja prikaz življenja in dela čudaškega kralja parodije, vendar je treba vzeti v zakup, da gre za film o Yankovichu, ki se je vedno trudil, da ga ljudje ne bi jemali resno in tudi tokrat ni nič drugače. Pričujoči film, v katerem Yankovicha s presunljivim zanosom odigra Daniel Radcliffe, ni klasična biografija, saj je velika večina prikazanih dogodkov bodisi izmišljena bodisi zdramatizirana do te mere, da film ponese v vode čistega absurda. Govora je namreč o filmu, kjer Yankovich kot Rambo med drugim skuša rešiti svoje dekle, kraljico popa Madonno (dvojica v resničnem življenju ni bila nikoli v razmerju) iz rok zloglasnega narkokralja Pabla Escobarja. Govora je tudi o filmu, kjer npr. Yankovich želi tožiti Michaela Jacksona, ker je ta ustvaril parodični plagiat njegove uspešnice Fat (v resničnem življenju je kakopak bilo ravno obratno), tekom zgodbe pa se zvrsti nešteto zbadljivih popkulturnih referenc, ki so namenjene smešenju ne zgolj glasbene industrije, ampak žanru filmskih biografij nasploh. Weird: The Al Yankovich Story je film, ki ne ponuja oz. niti ne želi ponuditi globjega vpogleda v življenje naslovnega junaka, temveč sledi duhu njegovih pesmi; je absurdna, odštekana, trapasta, naspidirana in načičkana zmešnjava brez repa in glave, ki pa vse svoje pomankljivosti obrne v lastno korist in namesto biografije ustvari nekakšen očarljiv poklon ne zgolj Yankovichu, ampak vsem “čudakom”, ki si drznejo biti to, kar so in sanjati o nedosegljivem. Ta odštekan pristop kakopak ne bo povšeči vsakemu gledalcu, vendar pa – če smo popolnoma pošteni – si na drugačen način ne moremo predstavljati biografije o enem največjih glasbenih zafrkantov vseh časov. Weird: The Al Yankovich Story je nedvomno eden najbolj neumnih filmov letošnjega leta, hkrati pa tudi eden najbolj zabavni in absurdno domiselnih.

Ko gledalec prvič uzre glavno junakinjo psihološke drame Causeway, nekdanjo vojakinjo Lynsey, je ta v skorajda komatoznem stanju; priklenjena na invalidski voziček, molčeča, s praznim pogledom in sodeč po nervoznih trzljajih v telesu več kot očitno travmatizirana. In res… tekom filma je razkrito, da je bila Lynsey med služenjem domovini v Afganistanu tarča napada, zaradi katerega jo je doletela huda možganska travma in prisilna vrnitev domov. Celovečerni prvenec režiserke in scenaristke Lile Neugebauer, ki se je dosedaj kalila predvsem na gledaliških odrih, na površju deluje kot še ena drama o posttravmatskem sindromu in delno to drži, vendar pa filmarko bolj kot serviranje grozljivih posledic travme zanima čustveno potovanje glavne junakinje, ki se mora ob vrnitvi domov soočiti z ostanki lastne preteklosti, hkrati pa med čakanjem na ponovni vpoklic v vojsko naveže tesno prijateljstvo z invalidnim mehanikom, pogovori z odtujeno materjo ter bratom, ki je zaradi odvisnosti od mamil pristal v zaporu, pa začnejo rušiti njeno percepcijo resničnosti. Osrednji motiv pričujočega filma je namreč razklanost glavne junakinje, ki je prepričana, da spada zgolj na bojišče, medtem ko ji je svet zunaj tega povsem tuj in nerazumljen, pa četudi si je za to odtujenost delno kriva tudi sama. Causeway je karakterna drama, katere glavni adut je odlična umirjena predstava Jennifer Lawrence, ki uspe utelesiti svoj lik na tak način, da gledalec do njega goji globoko sočutje, vendar pa ne patetično pomilovanje, med igralci pa še velja omeniti Briana Tyree Henryja, ki s svojo hudomušnostjo zgodbi doda kanček humorja in topline. Neugebauerjeva film uspe začiniti s tudi pristnim realizmom, odsotnostjo sentimentalnosti, umirjenim tempom ter čudovito glasbo, ki v tihih trenutkih izvrstno nadomesti vse dialoge in odvečne besede. Causeway je emocionalen in globok celovečerec gledališke režiserke, kateri je preskok iz odra na velika platna več kot uspel.