Vid Šteh

Uspeh mnogih filmov je odvisen tudi od tega, kako je predstavljen glavni junak in da se gledalci z njim lahko do določene mere poistovetimo. Slednje vsekakor ne velja za psihološki neo-noir triler Nightcrawler, kjer Jake Gyllenhaal blesti v vlogi Lousia Blooma, sociopatskega potepuha, ki se s kamero v roki potika po Los Angelesu in snema prizorišča prometnih nesreč in zločinov, posnetke pa nato za visok znesek proda lokalni televizijski postaji, ki si s senzacionalnostjo začne dvigovati ratinge. Nightcrawler je film, ki na iskren način razgali nič kaj zavidanja vredno podobo sveta, v katerem živimo in ga aktivno “ohranjamo” pri življenju; govora je o svetu mrhovinarskega novinarstva, ki brezsramno izkorišča človeške tragedije in z njimi mastno služi, hkrati pa briše mejo med etičnostjo in brezobzirnostjo. Režiser in scenarist Dan Gilory tako ogromno pozornosti namenja odkriti kritiki novinarskega sveta, ki se v boju za gledanostjo poslužuje mnogih moralno spornih potez in večkrat postavi na prvo mesto dobro zgodbo kot pa dejstva, vendar pa je film hkrati srhljivo avtentičen portret psihopata, ki ga fenomenalno upodobi Gyllenhaal z verjetno svojo najbolj temačno predstavo v karieri. Nightcrawler poleg vrhunskih igralskih predstav prepriča z izpiljeno vizualno podobo, ki posnema estetiko neo-noir trilerjev, odlično glasbo, živahnim dogajanjem in ostro pripovedno nitjo, ki gledalcu ne prizanaša in ga prisili k razmisleku o tem, v kakšnem svetu živi. Moderna mojstrovina.

Angleška folklora verjetno ni “rodila” bolj prepoznaven lik kot je sloviti razbojnik Robin Hood, ki krade bogatim in daje revnim, pogosto pa je potretiran kot dobrosrčni odpadnik z zlatim srcem in neizmernim pogumom. Ravno zato je razumljivo, da ga filmska umetnost nikoli ni povsem odpisala in se trudi najti načine, da bi njegovo navdihujočo legendo predstavila številnim novim generacijam gledalcem. The Death of Robin Hood ni takšne vrste film; režiser in scenarist Michael Sarnoski, najbolj znan po izvrstni drami Pig, ponuja precej drugačno interpretacijo Robinovega lika, ki je močno oddaljena od njegove pričakovane herojske in moralno neoporočne drže. Sarnoskijev Robin Hood (Hugh Jackman) je ostarel razbojnik in morilec, ki na lastnih plečih nosi breme krvave preteklosti, polne umorov žensk, otrok in družin. V družbi svojega nekdanjega tovariša Malega Johna (Bill Skarsgaard) se odpravi v svojo poslednjo bitko s tolpo, ki skuša zapleniti Johnovo kmetijo in ustrahovati njuna ženo in hčerko, vendar je Robin med spopadom hudo ranjen in odpeljan v odmaknjen samostan, kjer pristane v negi mlade nune, obenem pa mora poskrbeti za Johnovo hčerko Margareth, ki je edina preživela masaker na kmetiji. The Death of Robin Hood, ki temelji na istoimenski baladi iz 17. stoletja, ni za ogled prijeten film; Sarnoski s pomočjo izrazite temačnosti, grobega realizma in zasanjanega tempa razbije ikonično podobo plemenitega razbojnika in se posveča poglobljeni karakterni študiji zločinca, ki je na stara leta zdelan, osramočen in soočen z lastno smrtnostjo. Naporno meditativno potovanje je sicer vredno ogleda že zaradi odličnih igralskih predstav (poleg Jackmana in Skarsgaarda zasije tudi Jodie Comer), izvrstne atmosfere, čudovito zastrašujoče glasbe in vizualne podobe, ki spektakel podreja boleči prizemljenosti. The Death of Robin Hood je zaradi svoje izrazite temačnosti in grobosti na trenutke sila nepopustljiv film, vendar pa ponudi prepričljivo in atmosferično rekonstrukcijo mita o razbojniku, ki ga je rodilo (in ubilo) nasilje.