Travis Hurley (neprepoznavni Simon Baker) je zadrogiran policijski detektiv, ki ga pot zanese v majhno avstralsko podeželsko mesto, da bi znova preiskal okoliščine nerešenega primera umora 20 – letne aboriginke. Odkrivanje starih ran in predsodkov, skritih pod fasado navidez dolgočasnega in umirjenega mesta predstavlja osrednji motiv tihe, nenavadno meditativne noir kriminalke Limbo režiserja in scenarista Ivana Sena, ki se je tekom svoje kariere specializiral za serviranje puščavskih krimičev s pridihom skrivnostnosti (dober primer sta kultna filma Mystery Road in njegovo nadaljevanje Goldstone). Sen pa je še posebej spreten pri prepletanju žanrskih konvencij z družbenimi sporočili, ki se dotikajo raznolikih tematik, še posebej rasizma in policijskega nasilja in tudi v primeru filma Limbo ni nič drugače. Gre za počasen, kompleksen in zahteven hibrid starošolskega filma noir, westerna ter socialne drame o zamolčanih travmah avstralske družbe, še posebej v njenem nečimrnem odnosu do domorodcev, ki so pogosto tarča predsodkov in nasilja. In kot je moč pričakovati, je preiskava umora zgolj fasada za Senovo precizno in subtilno raziskovanje širših družbenih problematik, kjer se filmar ne zadovolji s sentimentalnostjo in enostavnimi rešitvami (ker te v realnem življenju ne obstajajo). Film odlikuje tudi čudovito minimalistična črno-bela fotografija, primerno počasen tempo ter odlične igralske predstave, kjer seveda največ pozornosti zbudi ravno Baker v svoji daleč najboljši vlogi v karieri. Zaradi počasnega tempa in pomanjkanja “akcije” film najverjetneje ne bo pisan vsakomur na kožo, vendar pa Limbo predstavlja dobrodošlo osvežitev žanra, ki je zavoljo čezlužniške hiperprodukcije žal prepogosto podvržen plastičnosti in generičnosti.
Author Archives: Vid Šteh
Transformers: Rise of the Beasts (2023)
Robotska filmska franšiza Transformers je v zadnjih 15. letih postala sinonim za filmske smeti, še posebej po zaslugi režiserja Michaela Bayja, ki je popularne robote, ki se lahko preobrazijo v različna vozila, predstavil na izredno preprost, plehek in že skoraj retardirani način. Zato ni presenetljivo, da je edini gledljiv film v franšizi ravno tisti, ki ga ni režiral Bay; Bumblebee iz leta 2018 je zgovoren dokaz, da si omenjena franšiza zasluži več kot zgolj par otročjih šal ter ponavljajočo akcijo, kjer se naokoli premetava kup železja, gledalec pa večino časa nima pojma, kaj se sploh dogaja. Nekje na zlati sredini pristane Transformers: Rise of the Beasts, ki predstavlja nekakšen ponovni zagon franšize, kjer je Bay (na srečo) prisoten zgolj kot producent. In njegova odsotnost se še kako pozna; akcija je prvič po dolgem času vznemirljiva, spektakularna in predvsem razločna, večina šal je posrečenih in neškodljivih, dizajn robotov pa je privlačen za gledalčevo oko. Zgodba, ki v teh filmih nikoli ni pomembna, je zelo predvidljiva in formulaična, (Autoboti morajo s pomočjo nove frakcije Maximals – nekakšni prazgodovinski predniki Autobotov, ki so zasloveli predvsem v 90. letih z odlično animiranko Beast Wars – najti skrivni artefakt, s katerimi bi se lahko iz planeta Zemlje vrnili domov), o kakšnih vidnejših presenečenjih in zasukih ni ne duha ne sluha, še največja težava pa je to, da gledalec nikoli ne dobi občutka, da se pred njim odvija nekaj strašno pomembnega, pa četudi se zgodba znova vrti okoli reševanja našega planeta. Po pričakovanjih pa se filmu znova zatakne pri človeških likih, ki so znova precej dolgočasni in stereotipni, kar zbuja vprašanje o tem, zakaj Hollywood vedno znova v filme o Transformerjih vlačijo človeške like. Že od prvega filma dalje je jasno, da so človeški liki daleč najšibkejši člen te franšize in če se ta želi obdržati na površju, bi lahko za začetek servirala film, v katerem nastopajo zgolj roboti? Nenezadnje ravno zaradi njih gledalci krenejo v kino. Transformers: Rise of the Beasts je tako eden boljših filmov v franšizi Transformers, kar pa glede na klavrno kvaliteto večine predhodnikov pomeni skoraj nič.

