Vid Šteh

Vnovična srečanja z bivšimi prijatelji iz šole alli univerze znajo biti enako zabavna kot tudi travmatična, še posebej zaradi tega, ker se ljudje skozi leta spreminjamo in nekaj, kar nas je združevalo pred petimi ali desetimi leti, nam nenadoma ni več blizu ali pa nas celo razdvaja. S temi občutki se spopada glavni junak komične drame All My Friends Hate Me; Pete, ki je tik pred tem, da svoje dekle zaproti za roko, se pred usodnim korakom odpravi v podeželsko vilo, da bi s svojimi nekdanjimi prijatelji iz univerze praznoval rojstni dan. A kmalu po njegovem prihodu Pete ugotovi, da je ozračje med nekdanjimi prijatelji zelo neprijetno, saj ga pogosto zapisavajo z neprijetnimi vprašanji in pikrimi pripombami, situacijo pa še bolj zaostri prihod popolnega neznanca, ki Peta spravlja ob živce s svojim neodgovornim obnašanjem in aroganco. Prvo, kar je treba poudariti, je to, da se All My Friends Hate Me oglašuje kot komična grozljivka, vendar ta oznaka ne bi mogla biti bolj zgrešena; film se povečini odvija kot črna komedija, medtem ko elementov grozljivke ni nikjer na spregled. Režiser Andrew Gaynord zgodbo resda gradi na presenetljivo učinkovitem suspenzu, saj vse do zadnje tretjine filma ni povsem jasno, v katero smer bo krenilo dogajanja, toda zunaj tega ni moč najti ničesar, kar bi pričujoči film povezovalo z grozljivko; atmosfera je prej neprijetna kot strašljiva, končni razplet pa prav tako ne postreže z ničemer brutalnim ali zastrašujočim. All My Friends Hate Me je na svojevrsten način film o odraščanju oz. fazi odraščanja, ko posameznik ugotovi, da njegove preference iz preteklosti ne bodo nujno našle prostora v sedanjosti, kar seveda izzove konflikt. Igralske predstave so odlične, humor povečini zadane v polno in je tipično britanski, kar pomeni, da v šalah ne manjka cinizma in politične nekorektnosti, Gaynord pa uspešno drži gledalca v napetosti vse do zadnje minute. Zato je nekoliko škoda, da film daje občutek nedokončanosti oz. da nekatere dele zgodbe bodisi poudari in jih nato ignorira ali pa razreši na način, ki ni docela zadovoljiv. Še vedno gra za strupeno in zabavno črno komedijo, ki pa ji manjka nekaj korakov do popolnosti.

Hrvaška, leto 2018. Trije nepridipravi Zolja, Jasmin in Mali izpeljejo oborožen bančni rop iz povsem banalnih razlogov; radi bi zbrali denar za potovanje v Moskvo, da bi spremljali finale svetovnega nogometnega prvenstva, kjer se bosta pomerili Hrvaška in Rusija. Na begu pred policijo nehote prečkajo mejo z Bosno in Hercegovino in pristanejo v gverilskem taboru islamistične teroristične organizacije, ki pripravlja bombni napad na Zagreb med prenosom nogometnega finala. To predstavlja okvirni zaplet hrvaške akcijske komedije Divjaci, ki od gledalca pričakuje, naj jo ne jemlje resno, kar se zdi “logičen” pristop; dogajanje je pogosto na ravni čistega absurda, liki so kričeče karikaturni in polni stereotipnih osebnostnih oznak, zgodba za sabo pušča toliko lukenj in nejasnosti, da je o njih skorajda odveč razmišljati in humor je znova tipično balkanski, kar pomeni, da tu ni prostora za politično korektnost in uglajenost, zato pa toliko več za nizke udarce in obešnjaškost. Film se sicer lahko pohvali z za hrvaške razmere presenetljivo vznemirljivimi akcijskimi prizori, dobrimi igralskimi predstavami, majhnim naborom resnično posrečenih šal ter hitrim tempom, ki upraviči svojo skromno dolžno slabe ure in pol. Toda Divjaci je film, ki trči ob hudo težavo; kot že rečeno, od gledalca pričakuje, da ga ne jemlje resno, sam pa počne ravno nasprotno oz. gledalcu ne daje dovolj, da bi ga lahko obravnaval kot povsem absurdno, idiotsko in odštekano komedijo zmešnjav. Z drugimi besedami; Divjaci ni dovolj zabaven film, da bi služil svojemu namenu. Je film, ki navkljub neumnemu zapletu noče sprejeti svoje “neumnosti” in se venomer drži v ozadju ter prestrašeno pazi, da se ne bi preveč strgal z verige. Je film, ki postreže z dobrimi šalami, vendar je teh premalo oz. so ločene z več minut trajajočimi prizori resnosti oziroma dramatičnost, ki pa zaradi absurdne premise ne doseže pričakovanega učinka. Film pestijo tudi nekatere tehnične težave, še posebej na ravni montaže, saj si na več mestih scene sledijo v rahlo zmeden zaporedju oz. celo izpustijo kakšen prizor, ki bi bil ključen za bolj tekoč potek zgodbe. Prednost filma Divjaci je tako hkrati tudi njegova slabost; pridejo trenutki, ko se prepusti absurdnosti, žal pa je mnogo več trenutkov, ko preprosto obtiči na mestu in iz sebe ne spravi nobenega življenja.