Emily spremlja usoda praktično vsakega mladega človeka v primežu neoliberalne tovarne praznih sanj, požrtih obljub in ponižujočega životarjenja; utaplja se v dolgovih in opravlja slabo plačano delo dostavljalke hrane, zaradi njene kazenske kartoteke pa pri delodajalcih ni ravno zaželjena delovna sila. In kaj mlademu dekletu brez denarja preostane? Mikavno SMS sporočilo, ki ji obljublja, da bo za uro sicer ne povsem legalnega dela prejela dvesto dolarjev. Izkaže se, da sporočilo pripada manjši tolpi goljufov, ki ponarejajo kreditne kartice, z njimi kupujejo drage tehnične izdelke ter jih kasneje po še višji ceni prodajo na črnem trgu. Emily the Criminal, sicer celovečerni prvenec Johna Pattona Forda, se sprva odvija kot trpka in brutalno iskrena socialna drama o mladem dekletu, ki skuša ubežati svoji temačni preteklosti, vendar pa je to toliko težje, saj zanjo tudi v sedanjosti ni prostora; legalno delo jo ne pelje nikamor, medtem ko ji nelegalni posli prinesejo visok dobiček, hkrati pa tudi visoko stopnjo tveganja. Odlika Fordovega celovečerca je v izvrstnem prepletanju žanrov drame in kriminalnega trilerja, ki skupaj tvorita močan družbeni komentar o stanju duha v dobi, kjer se poštenost in legalnost preprosto ne izplačata več, razen če si želiš celo življenje biti berač brez strehe nad glavo. Potovanje glavne junakinje je toliko bolj vzdušno zaradi dominante igre vedno čudaško očarljive Aubrey Plaza, za katero bi si upali trditi, da postreže s svojo daleč najboljšo predstavo v karieri, saj tokrat za spremembo ne igra introvertirane čudakinje, ampak preprosto dekle iz socialnega brezna, ki s pasivno agresivnostjo preizkuša meje lastnih zmogljivosti. Emily the Criminal skoraj na vseh ravneh zadane v polno; navkljub že večkrat slišanemu sporočilu odlično deluje kot karakterna drama, hkrati pa dogajanje napolni z ogromno suspenza in nepredvidljivimi preobrati.

7. julija 2017 je v prostore bančne podružnice Wells Fargo vkorakal 33 – letni Brian Easley in eni od uslužbenk predal sporočilo, da bo razstrelil banko, če se mu na bančni račun ne nakaže 892 dolarjev, katere mu je dolgovala ameriška veteranska organizacija (VA). Film Breaking je sočutna dramatizacija omenjenega dogodka, ki se bolj kot na samo obleganje banke osredotoča na Easleyjev lik, ki je predstavljen kot še eden od mnogih od družbe in sistema pozabljenih posameznikov, kateri so se prisiljeni zatekati k radikalnim odločitvam, da bi lahko uveljavili svoj prav. Ta sočuten pristop do resničnega dogodka je dvorezen meč; po eni strani se uspe distancirati od neokusne senzacionalnosti tragične zgodbe, vendar pa lahko hkrati zbudi vtise močno sentimentalne in politično korektne moralke. Breaking na srečo ni ne prvo ne drugo; glede na to, da je bil scenarij spisan na podlagi novinarskega članka o omenjenem dogodku, se film – vsaj za hollywoodske razmere – presenetljivo zvesto drži resničnih dejstev in ne pristaja na solzavo melodramatičnostl. Glavni razlog, da film povečini dobro funkcionira, je vsekakor izvrstna igralska predstava Johna Boyege v glavni vlogi, ki je po blamiranju v kozmetičnih Star Wars spektaklih vendarle uspel uloviti projekt, kateri mu daje priložnost za izkazovanje širokega igralskega spektra. Glede na okvirni zaplet bi Breaking lahko označili za še eno generično kopijo klasike Dog Day Afternoon in na trenutke se vplivi omenjene mojstrovine poznajo, filmu pa hkrati zmanjka nekaj sape pri podajanju bolj konkretnega kritičnega sporočila o mačehovskem odnosu sistema do ameriških vojnih veteranov. Četudi zgodba na več mestih pojasni, kaj je Easleyja pripeljalo do te dramatične točke v življenju, pa se vseeno zdi, da bi film lahko bil še bolj poglobljen in udaren, tako pa mu žal zmanjka nekaj potrebnih ugrizov, ki bi gledalca prisili k razmisleku. Breaking tako bolje funkcionira kot humanistično naravnana drama o človeku brez izhoda kot pa družbeno angažiran udarec v čelo sistema.