Vid Šteh

Nekje v prvi tretjini igranega predelave Disneyjeve animinirane klasike Pinocchio v režiji Roberta Zemeckisa smo gledalci priča prizoru, kjer naslovni junak na ulici radovedno ovohava svež konjski iztrebek. Ta prizor predstavlja perfektno alegorijo ne zgolj za ta film, ampak za celo vrsto nepotrebnih Disneyjevih predelav priljubljenih risank, ki so dosedaj povečini izpadle kot prazni in brezdušni tovarniški produkti, namenjen hitri molži denarja, četudi je še bolj žalosti dejstvo, da je glede na astronomske zaslužke teh filmov občinstvo zanje brez težav pripravljeno odšteti svoj denar. A ne bomo krivični; igrana adaptacija pravljice o “živi” lutki Ostržku, ki se mora naučiti poslušati svojo vest ter hkrati najti svoje mesto v svetu, ni slaba ideja; risanka je namreč luč sveta ugledala daljnega leta 1940 in zaradi časovne distance se zdi idealen kandidat za moderno preobleko, namenjeno novi generaciji mlajših gledalcev, vnovično sodelovanje med Zemeckisom in glavnim igralcem Tomom Hanksom v vlogi lutkarja Geppetta pa je obetalo, da film vendarle ne bo še en v vrsti slabih Disneyjevih igranih predelav. A kot rečeno; prizor z vohanjem konjskega iztrebka lepo zajame naravo pričujočega zmazka, ki mu s tehničnega vidika ni mogoče veliko očitati, saj je vizualno impresiven in zaznamovan z spodobno odpetimi zimzelenčki, ima pa zato toliko več težav z vsebino… oziroma odsotnostjo le te. Predelava k izvirniku ne doda popolnoma nič novega; zgodba je praktično identična, edino izjemo predstavljajo pogosto neumne popkulture reference in za Disney zdaj že obvezno sledenje pokroviteljski politiki rasne raznolikosti, kjer so temnopolti igralci v filmu prisotni zgolj zato, da reklamirajo kvaziprogresivno držo Miki Miške. Film kvarijo tudi bledi igralski nastopi, pospremljeni z obupno stereotipnim italijanskim naglasom, še najslabše pa jo odnese Hanks, ki večino časa deluje, kot da bi najraje pobegnil iz tega praznega zmazka. Pinnochio je torej še ena v vrsti Disneyjevih “igranih” predelav risanih klasik, ki zunaj lepega videza ne ponudijo ničesar, kar bi gledalcu ostalo v trajnem spominu.

Ena bolj pogostih alegorij za naše življenje je vsekakor morje, ki z bodisi mirno gladino ali razburkanimi valovi predstavlja posameznikove vzpone in padce. S te perspektive je prikazana tudi zgodba poetične družinske drame Waves, ki ima preprosto zgodbo; skozi oči brata in sestre spremljamo življenje njune družine, ki se je prisiljena soočiti s tragedijo in v fazi prebolevanja zakrpati ranjene odnose. V prvi polovici filma je fokus usmerjen na Tylerja, obetavnega mladega športnika, ki uživa navidez popolno življenje; je tik pred maturo, ima zvesto in ljubeče dekle, obeta se mu obetavna športna kariera rokoborca, starša pa ga pri doseganju uspehov podpirata, četudi se izkaže, da se za štirimi stenami Tyler podreja strogi očetovi vzgoji, ki skuša iz sina narediti nepremagljivega športnega asa. A ko fant utrpi hudo poškodbo, katero skuša skriti pred družino z jemanjem protibolečinskih tablet, dekle pa mu nepričakovano zanosi, njegova usoda pelje proti tragediji, ki zaznamuje drugo polovico filma, kjer osrednji lik postane Tylerjeva mlajša sestra Emily, katera posluša preboleti težo bratovih grehov, hkrati pa najti prvo iskreno ljubezen. Waves predstavlja idealno mero art-house poetike in grobega realizma, ki natančno, iskreno, ganljivo, vendar nikoli pocukrano secira dinamiko znotraj razbite družine, ki se je prisiljena soočiti z dejstvom, da njeno ogledalo še zdaleč ni tako čisto, kot si je sprva mislila. Poetično valovanje, pospremljeno z igrivim premikanjem kamere ter raznoliko hip-hop in rap podlago, gledalca na subtilen način nagovarja z resnimi družbenimi problematikami (splav, rasizem), vedno pa ostaja zasidrana v srcu družine, ki se enako hitro ruši kot tudi sestavlja nazaj. Waves je družinska saga, ki zaigra na prave ritme in ohrani melodijo humanosti.